 |
| |
TRDINA JANEZ
Title:DIVJl MOŽ, HOSTNI MOŽ, HOSTNIK
Subject:FICTION
Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih
DIVJl MOŽ, HOSTNI MOŽ, HOSTNIK
Po grièih, dolcih in jarkih, na katere se drobe Gorjanci, padaje polagoma proti Krki, se razprostira med Podgradom in Ljubnim velik gozd; imenuje se Rasno. Zdaj poje v njem sekira, ki ga nemilo podira in pokonèuje, ali še pred tremi desetki let je bil košat, temen in krasen, da je marsikak popotnik obstal in se mu èudil. Takrat je stala kraj njega majhna koèa, reklo se ji je "pri Logarju". Stari Logar ni bil bogatin; polja in pašnikov je imel ravno toliko, da je prehranil s trudom in potom sebe in rodovino. V cerkev je šel najveèkrat v Šmihel. V Podgrad bi bil rajši hodil, ker se je tam rodil in je imel ondi tudi skoraj vso svojo žlahto, ali pot je šla skozi Rasno, v katerem zablodi prav lahko še tak èlovek, ki misli, da ga pozna.
Neko noè se je pripetilo, da je izruval vihar nedaleè od Logarjevih nekoliko najlepših bukev. Možu je bilo žal za nje in je šel sadit mesto podrtih dreves druga. Ko se je o tem trudil in pehal, stopi k njemu nekdo od zadaj in ga potrka na ramo in veli: "Taki ljudje so kaj vredni." Logar se ozre, zagleda kosmatega velikana in ga vpraša, kdo je. Tujec odgovori: "Ne boj se, jaz sem divji mož in tvoj prijatelj." To rekši, velikan izgine.
Kmalu potem je imel Logar Pod gradom opravek. V gošèavi se mu pridruži divji mož, spremi ga molèe do konca gozda in izgine. Tako je spremljal odslej vsakikrat Logarja in njegove ljudi, èe so šli v Podgrad. Zdaj se niso trebali veè bati, da bi se v hosti izgubili. Logarjevim je bilo jako povolji, da so mogli pohajati svoj rojstveni kraj brez nevarnosti in neprilike. Enkrat so se pomudili pri žlahti in dobrem vinu dolgo èez polnoèi. Kakor vselej jim je kazal pot proti domu divji mož. Ko pa je zaèelo Pod gradom dan zvoniti, jih je zapustil kar nanagloma, dvignil z obema rokama bližnji griè in smuknil v jazbino, ki je bila pod njim. Griè se je poveznil sam nazaj, kakor je prej stal.
Pa tudi za druge reèi je bil hostnik prav èudna prikazen. Mesto èloveške brade in brkov mu je zarastel obraz dolg mah. Èe ga je kdo kaj vprašal, ni dobil niè odgovora, sam je pa tudi prav malokdaj katero zinil. Z divjaèino se je rad igral, domaèa živina pa se mu je gnusila in se je je ogibal. Hiš, polja in vrtov se je bal kakor hudoba križa. Èe so ga Logarjevi povabili, da bi šel z njimi in popil v njihovem hramu kak kozarèek vina, se je vselej grdo zapaèil, mahnil z roko in šinil od njih v gošèavo, kakor da je hudo razžaljen. Ali obilna skušnja jih je preverila, da je ostal vedno njihov najboljši in najiskrenejši prijatelj, ki jim je pritekel na pomoè, še preden so ga prosili. Èe je zalezoval èredo volk ali kaka druga zver, je planil nanjo z gorjaèo in jo ubil ali pa prepodil. Nad Rasnim so nakupièile coprnice oblake in so hotele usipati iz njih toèo; divji mož se je pa ustopil za Logarjevo hišo in jih jel s tako silo krepeliti in goniti, da so morale pobegniti. Eni je izbil z glave peèo, drugi pa iz ust zadnji zob, ki ga je še imela. Logarjevim niso mogle narediti najmanjše kvare niti ta pot niti pozneje, dasiravno so to dostikrat poskušale.
Tako je hostnik mnogo let branil in varoval svoje prijatelje, pa ni bilo èudo, da so si tako lepo opomogli in skoraj obogateli. Ali sreèa je rada nestanovitna. V Rasnem je našel Logar lepo, mlado drobnico in jo cepil. Divji mož iz gošèave to zapazi in se zadere srdito: "Nesramnež! Jaz sem ti v vseh reèeh pomagal, v zahvalo pa si mi zdaj zagradil pot."
Od takrat se hostnik nikoli veè ni prikazal Logarjevim, da bi jih spremljal skozi gozd ali obvaroval škode in nadloge. Najmlajši sin se je v Rasnem izgubil in poginil od straha in lakote; živino so trgali volkovi in druge zverine; žito in sadje je pobijala toèa. Tako so se nesreèe kar lovile; Logar je zopet osirotel; z bornimi ostanki svojega imetka se je preselil nazaj v Podgrad. V njegovo zapušèeno hišo je trešèilo, in ogenj jo je pokonèal do tal s poslopji vred. Le malo kak sled še sprièuje, kje je stala in kako strašno se zna mašèevati divji mož, èe ga èlovek vedé ali nevedé razžali.
Razen na Gorjancih živi na Dolenjskem še mnogo drugih hostnikov. Najimenitnejše sem našel med Novim mestom in Dvorom. Da se bodo spoznale navade in razvade divjih mož bolj natanko, je treba tudi o njih kaj izpregovoriti. Težave mi to ne bode delalo, ker so mi po nakljuèju ti še dosti bolj znani nego gorjanski. Enega sem celo sam videl in sem dobre pol ure z njim popotoval. To, mislim, je dovolj dober razlog, da pride v mojem popisu prvi na vrsto.
V zaloški krèmi se je zbirala pred petnajstimi leti jako zgovorna in vesela družba, v kateri se je èlovek rad pomudil. In tako sem ostal enkrat tam do pozne noèi; z mano je bil prijazni svak moje gospodinje, Tone, ki je bil krèmarju pripeljal mošta. Ko odbije enajsta ura, velim: "Zame je zadnji èas, da se dvignem; èe vas je volja, pojdiva!" Tovariš je bil zadovoljen. Na potu mi zašepeta nekako plaho: "Paè ste prav pogodili, da je zadnji èas odriniti. Tako kasno jaz sploh nikoder rad ne hodim, najmanj pa tod, to se pravi od Èešèe vasi dalje skozi hosto, ki ji pravimo Brezovec. Vražam se ljudje smejejo in tudi jaz se jim smejem. Ali to, kar sem videl v Brezovcu na svoje oèi, ni vraža, ampak resnica. V tej hosti se prikazuje grda pošast, imenujemo jo divji mož, ker je res strašno divja. Lansko leto sem šel tod domov, prav tako pozno kakor nocoj še ni bilo. Ko sem prikorakal v Brezovec do prve smreke, se mi pridruži kosmatin, kakor da bi me bil za drevesom èakal, in me spremi tja do lastovške drobnice. Tako je spremljal že veliko drugih in, kakor meni, se je prikazal tudi vsakemu drugemu pri prvi smreki, pri lastovški drobnici ga pa zapustil. Kaj, ali niste vi še nikoli o njem slišali?"
Jaz odgovorim: "Slišal sem že dosti in bi prav rad vedel, èe je res tako visok kakor tista smreka, pri kateri ga ljudje najprej zagledajo."
Tone veli: "Da, to vidi marsikdo. Ali takrat, ko sem ga jaz videl, je bil manjši, vendar je bil dosti velik; èe se ne motim, precej višji od vas. Morda se mrcina lahko po svoji volji potegne ali skrèi, ali pa zna Ijudi tako preslepiti, da se zdi nekaterim visok ko smreka, drugim pa mnogo nižji."
Jaz vprašam Toneta, èe mu je divji mož kaj hudega storil, ko ga je spremljal.
On mi odkima: "E, kaj -- niè! Pred polnoèjo nima te oblasti. Samo zijal je vame in pa prav po volèje tulil. Po polnoèi pa me sam Bog varuj takega društva! Zato je res pametno, da se vraèava še o pravem èasu."
Na sredi pota med Èešèo vasjo in Brezovcem me prime tovariš hlastno za roko in veli: "Ali ga ne vidite? Ta je tisti, ki me je spremljal -- divji mož!" Ker je bilo nekaj meseca, sem ga zagledal tudi jaz in ga jel opazovati. Tone se je bil motil, kajti ta hostnik ni bil niè veèji od mene. V obraz je bil dobro porastel, ali ne tako, da bi se ga moral èlovek ustrašiti. Bil je bos in gologlav. Dolgi lasje so mu mahali po pleèih in hrbtu kakor griva. Opravo je imel kmetiško in kaj borno. Hlaèe so mu šle komaj do kolen; janko je bil slekel in jo vrgel èez levo ramo. Srajca je bila za vratom odpeta, da je kazal, kakor pravimo, gosle. Hodil je precej èudno, pravzaprav je bolj poskakoval nego korakal. Ko je prišel s polja na cesto, ga podražim: Dober veèer! On pa ni dal iz sebe nobene besede, ampak samo nekako hripavo je zarenèal. Popolnoma se nama ni hotel pridružiti, ostal je zmerom kakih petnajst korakov pred nama na veliko tolažbo Tonetu, kateremu je strah kar sapo jemal. Zdaj sem se sam preveril, da se ljudje niso zlagali, kar so pravili o grdih šegah divjega moža. Ponašal se je res na vso moè nespodobno. Od konca je le nerazloèno nekaj krulil in tulil. Že ta glasba ni bila preveè prijetna. Potem je zaèel na prste žvižgati, da je kar skoz ušesa letelo. Moralo se je priznati, da je to pastirsko umetnost odlièno izvrševal. Brlizgal je na vse mogoèe naèine: debelo, tanko, ostro, glasno, zamolklo, na koncu z zavijaèo in brez zavijaèe, na kratko in na dolgo, v eden cep in v dva cepa, zdaj na dva, potem na štiri prste in vmes tudi "na kljuko". Tone je jeèal in si tišèal ušesa, jaz pa sem poslušal in se spominjal, kako rad sem se nekdaj tudi jaz kratkoèasil in bahal ...
|
|
|
