TRDINA JANEZ

Title:VOLKODLAK
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

VOLKODLAK

Lenèka je pasla na Gorjancih drobnico. Drugim pastirjem so delale nadlego in škodo divje zveri, njene èrede se pa ni nobena polotila. V Lenèko se je zaljubil volk pa ji ni raztrgal nobene živali niti ni dovolil tega drugim zverem. Dolgo èasa mu ni dosti verjela in se ga je bala. Ker pa ji je ostal vedno varuh, je izgubila sèasoma strah in se ga je privadila in se z njim sprijaznila. Ležal je poleg nje, gledal jo in se ji milil, kolikor je hotel. Èe je zaèutil nevarnost, je planil na sovražnika in ga odpodil ali pa raztrgal in, ko se je vrnil, ga je Lenèka pohvalila, lepo ga božala in se z njim pomenkovala. To je volka neizreèeno veselilo. Poslušal jo je rajši in izpolnjeval je nje ukaze bolj natanko nego najzvestejši in najprivržnejši pes. Hrane si je hodil sam iskat, svoji preljubi gospodinji ni prizadel ne sitnosti ne stroškov. Takega èuvaja so zavidali Lenèki vsi pastirji.

Ko pa je odrastla, je pustila pašo in volka in se jela pripravljati za možitev. Snubilo jo je veliko fantov, snubit jo je prišel tudi volk. Lenèka se mu je zasmejala in mu rekla: "Jaz se neèem zameriti gorjanskim volèicam. Pojdi z Bogom!"

Volk odide in jo pride drugi dan zopet snubit.

Lenèka mu veli zastavno: "Ljubi volk! Saj veš, da se midva ne moreva in ne smeva vzeti. Izberi si¸ za nevesto gorjansko volèico in ostani z Bogom!"

Volk odide in jo pride tretji dan zopet snubit.

Lenèka se ga ustraši in mu veli: "Ne hodi veè k meni! Brat se je zagrozil, da te bo ustrelil. Ostani zdrav in pojdi z Bogom!"

Volk odide, ali še tisto noè pride po Lenèko, zgrabi jo in odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena tri leta in tri mesece. Manjkalo ji ni niè. Jedla je vsak dan svinino in bravino, ob nedeljah teletino in v velike praznike tudi srnino in kuretino. Zajcev in druge drobne divjaèine ji je nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Živela je dobro za vse drugo, ali tožilo se ji je strašno po domu in po èloveškem društvu. Iz brloga ni smela iti nikamor. Noè in dan je jokala in prosila Boga odrešenja. Volku je rodila sina, ki je bil na videz èloveške podobe, ali rasla mu je po vsem truplu volèja dlaka, da jo je groza obšla, kadar ga je pogledala. Dala mu je ime Volkodlak.

Volkodlaka ni bilo treba tako dolgo zibati in pestovati kakor druge otroke. Rasel je hitro kakor volk, ali pamet mu je dohajala tako poèasi kakor drugim otrokom. Ni še dopolnil dve leti, ko je jel že hoditi sam na lov, trgati ovce in prašièe, žreti surovo meso in piti gorko kri. Srce mu ni poznalo ne gnusa ue usmiljenja; vrglo se je v zversko, ne v èloveèje. Lenèka ga je lepo uèila in skrbno svarila, ali ni maral niè za nje besede in nauke. Èe se je nanj razjezila in ga pokarala, ji je pokazal volèje zobe, kakor da jo hoèe raztrgati. To jo je grozno peklo in bolelo. Globoko se je zamislila in se tudi domislila. Nehala je jokati in žalovati in zaèela je preveselo plesati in se smejati. Volk se zaèudi.

Lenèka pa mu veli: "Presrèna ti hvala, preljubi mož! Zdaj vidim, kako neskonèno dobroto si mi storil, da si me unesel. Toliko slastne peèenke ne bi bila pojedla pri nobenem drugem možu. Z nobenim drugim ne bi bila mogla imeti tako èvrstega sina, kakor sem ga rodila s tabo. Matere trpe z otroki po deset, nekatere še po dvajset let in vèasi tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi ne dela ne skrbi ne truda. Speèe me ne budi nikoli z jokom in vpitjem; hrano si dobiva sam in od Boga je prejel gorko oblaèilo, ki se nikoli ne raztrga. Menda sem bila oslepela, da veè ko tri leta nisem spoznala velike sreèe, s katero si me nadaril."

Volku so bile te besede jako povšeèi. Rekel je Lenèki: "Ne zameri, da sem ti doslej branil zapustiti brlog. Ker te imam tako presrèno rad, sem se bal, da mi ne bi pobegnila. Zdaj vidim, da si se me privadila, pa ti ne poreèem nikoli veè žale besede, èe se boš hotela kaj izprehoditi. Jeèa se ti odpira; pojdi, kamor ti drago; samo ne pozabi, da si moja žena in da je tvoja spalnica in tvoj dom moj prijazni in topli brlog!"

Tako je Lenèka volka prekanila. Še tisto uro je šla na izprehod. Pritekla je na svoj dom in velela bratu: "Vzemi puško in pojdi z mano!" Brat vzame puško in jo spremi. Lenèka mu pokaže brlog in veli: "Volku poznam navado pa vem, da se je ulegel spat. Lahko ti ga bo ustreliti, ali te lepo prosim, ne streljaj mi v Volkodlaka, mojega sina in mojo žalost! Naj živi, dokler bo božja volja! Neèem, da bi mi oèital svet njegovo smrt in da bi pogubila zaradi njega svojo dušo."

Brat stopi v brlog in volka ustreli. Volkodlak ostane živ in pobegne. Iz gošèave pa je bistro pazil in dobro videl, kako sladko se je smejala mati. Lahko je pogodil, kdo je najel in pripeljal oèetovega morilca. Dvignil je proti materi pest in ji prisegel mašèevanje. Lenèka se pa ni brigala za Volkodlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domov in se jela pripravljati za možitev.

Snubilo jo je veliko fantov, prišel je snubit tudi imenitni Hrvat Marko. Lenèka je tolažila domaèe fante: "Èe vzamem vas katerega, bo prišel Volkodlak in me nadlegoval. Vzela bom Marka, ki prebiva od tod tri dni hoda. Pri njem bom živela brez straha. Pa èe Volkodlak tudi pride in me zaskoèi, me bo ubranil lahko junak Marko s svojo blagoslovljeno puško."

Lenèka se je poroèila z Markom in se odpeljala z njim na Hrvaško. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Podgorju in iskal mater. Poprej je trgal ovce in prašièe samo za potrebo, zdaj je mesaril živali in ljudi tudi sit, iz srditosti; izmenil se je v strašnega razbojnika. Lovci so prežali nanj noè in dan, ali brez uspeha, ker se ga ni prijela nobena krogla. Dokler ga je gnal le volèji bes, še ni bil toliko nevaren. Ali ko je preteklo veè let in se mu je zaèela razvijati èloveška pamet, je divjal ne samo króto, ampak tudi premišljeno. Oblaèil se je po podgorsko in je premotil s tem vsakega preganjalca. Noben lovec ga ni veè poznal. Èe so ga zasledili in mislili, da se ga bodo zdaj polastili, se jim je pridružil èedno opravljen in šel z njimi, kakor da lovi z njimi vred Volkodlaka. Podnevi je pobijal vse, na kar se je nameril, zveèer pa je hodil po vaseh in poslušal pod okni, kaj se nanj kuje in pripravlja. Na tak naèin je utekel vsaki zanki in zasedi. Sovražnikom je zažigal hiše neprenehoma. Brez požara ni minila skoraj nobena noè. Podgorje so vmemirjali že mnogi razbojniki, ali premeteni in srèni Podgorci so jih kmalu ustrahovali. Edinemu Volkodlaku se nikakor ni moglo priti do živega. Te silovitosti in groze so trajale veliko let. Volkodlaka ni bilo moèi ugonobiti ne s silo ne s prekano, dokler ga ni odnesla z Gorjancev strastna jeza na mater.

Pod oknom neke hiše je slišal besede: "Ko bi Volkodlak vedel, da mu je mati omožena pri Marku na Hrvaškem, bi gotovo udaril za njo, dasiravno bi imel do nje tri dni hoda." Volkodlak je zapustil Gorjance še tisti veèer in se napotil na Hrvaško. Sum ni letel nanj nikakršen, ker se je bil oblekel po hrvaško. Markove hiše mu ni bilo treba dolgo iskati, poznal jo je vsak èlovek, ker je slovela na daleè okrog po svojem poštenju in bogastvu. V veži so se igrali trije otroci, njegovi bratje. Volkodlak skoèi nanje in jih podavi.

Njihov kriè je slišala mati in pritekla gledat. Prvi hip spozna sina Volkodlaka in poklièe na pomoè junaka Marka. Marko nabije blagoslovljeno puško in ustreli Volkodlaka v srce. Volkodlak je poginil, ali še na smrti je preklinjal mater, da je ubila svojega moža in njegovega oèeta.


...