 |
| |
TRDINA JANEZ
Title:PTICA ZLATOPER
Subject:FICTION
Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih
PTICA ZLATOPER
Na Gorjancih so se nahajale tri preèudne reèi. V skriti dolini je stalo drevo, ki je bilo spodaj mogoèna bukev, v sredi silen hrast, zgoraj pa visoka in tanka breza. Brezo je pokrivala bela meglica, da se od zdolaj ni mogla videti. Okoli velikanskega debla se je ovijala od tal do vrha vinska trta. Ta trta je bila debela kakor žrd, listje ji ni nikdar usahnilo in grozdje je dozorevalo na nji brez razloèka letne dobe, pozimi kakor poleti. Tretje in najveèje èudo je pa bila ptica Zlatoper, ki si je naredila gnezdo v beli meglici med najtanjšimi vejicami visoke breze. Ta ptica ni zobala zrnja in pila vode kakor druge ptice, živela je samo o rumenem grozdju, ki ji je viselo okrog gnezda, in o nebeški rosi, ki je padala na brezo. Zlatoper so jo imenovali zato, ker je imela v desni peruti zlato pero. Èudna moè je bila v tem peresu. Kdor bi napisal z njim tri prošnje, bi se mu morale izpolniti vse tri, in ko bi jih poslal tudi cesarju ali papežu ali pa svojemu najhujšemu sovražniku. Veliko junakov je poizkusilo priti na brezo, da bi izpukali ptici dragoceno pero, ali do gnezda ni priplezal nobeden. Vsi so zdrknili s polzke breze, popadali na hrastove in bukove veje in se pobili.
V tisti dolini je prebival svet pušèavnik, ki je poznal vsako skrivnost. Ljudje so ga hodili povpraševat, kako bi se dobilo zlato pero. On se jim je smejal in rekel: "S koso in s tremi svetniki." Ljudje teh besed niso razumeli in so mislili, da se jim sveti mož roga. To je èul Podgorec Mikec. Mikec je bil, kakor so sploh Podgorci, vèasi prav razumen fant, da malo takih, vèasi pa prav neumen, da tudi malo takih. To se pravi, Bog je dal Mikcu dosti pameti, ali je bil ta križ, da ni svoje pameti vselej za svet vprašal in je poslušal. To pot je uganil precej dobro, kaj mu je storiti. Dejal je: "Bedakom se prav godi! Sreèo naj izkuša tisti, ki zna plezati kakor jaz, in ki razume pušèavnika kakor jaz." Mikec vzame koso in gre v Gorjance. Ko je ugledal èudno drevo in nad njim belo meglico, je zaèel kositi in kosil je noè in dan, dokler je pokosil vse senožeti po dolini in tudi nad dolino. Mrvo je navalil k drevesu, da je sezala èez bukev in hrast gor do breze in do bele meglice. Sedemkrat je plezal v brezo in sedemkrat se mu je spodrknilo. Ker je padel vselej na mehko seno, si ni storil niè žalega, ali zaèelo ga je vendar moèno skrbeti, da utegne tudi njegov trud ostati prazen. Zdaj se je domislil, da je izpolnil pušèavnikov svet samo na pol. Koso je dobro rabil, tri svetnike pa zanemaril. Mikec poklekne in se priporoèi svetnikom, ki varujejo Gorjance: sv. Eliji, sv. Miklavu in sv. Jedrti. Po molitvi zaène plezati osmikrat in dospe brez truda do zaželenega gnezda ptice Zlatopera. Ptica ga je poèakala in si dala brez straha izpukati zlato pero. Mikec ves vesel in sreèen vzame pero in odide domov. Od same sreèe se mu je tako v glavi vrtilo, da ni vedel, kaj bi poèel. V ti omotici mu še mar ni bilo, da bi se posvetoval najprej s pametjo. In tako je ukrenil nazadnje zgolj po svoji preprosti podgorski glavi, pa ni èudo, da je tako slabo pogodil. Šel je vprašat uèenjake, kateri cesar je na svetu najbolj mogoèen. Ko so mu uèenjaki povedali, je napisal do tistega cesarja prošnjo, naj mu da svojo hèer za ženo. Cesar se je silno zaèudil, ali se ni mogel braniti. Poklical je hèer in ji vse razložil, kaj in kako, in da mora biti Mikèeva. Cesarièna se hudo razjezi in zagrozi Mikcu, da se bo kesal. Pokorna oèetovi zapovedi, odide v Podgorje in se z Mikcem poroèi. Bila je grda kakor strah, nagajiva kakor škrat, obenem pa uboga kakor beraèica in vendar poželjiva vsake dobrote in zapravljiva, kakor da ji ne more nikoli niè zmanjkati. Mikec je dobil po oèetu dve kmetiji. Eno je pridržal sam, drugo je zaženil cesarièni. Razsipna baba je svoje zemljišèe kmalu zadejala in jela potem zakopavati v dolg tudi njegovo. Take potrate se je Mikec ustrašil in je vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja drugo prošnjo, naj da hèeri cesarsko doto, da bo mogla živeti po svoji navadi, imenitno po cesarsko in za svoje. Cesar mu je prošnjo precej uslišal in poslal hèeri silno bogato doto, veè voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je lahko preoblekla vsak dan v drugo. Cesarièna je plaèala vse dolgove, ali Mikcu ni dala ni krajcarja. Zasmehovala in zasramovala ga je kar oèitno. Ona se je vozila v dragoceni koèiji, on pa je moral capljati za njo peš. In ko je tekel ves upehan za koèijo, je vpila na vse strani: "Podgorski možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da me spremlja moj mož, slavni Mikec, cesarjev zet?"
Ta sramota je pekla Mikca bolj nego vse drugo. Spet je vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja svojo tretjo in poslednjo prošnjo, naj vzame svojo hèer nazaj. Cesar se je zasmejal in mu izpolnil iz srca rad tudi tretjo in poslednjo prošnjo. Bridko je Mikec žaloval po svoji lepi, tako brezumno zaženjeni in zapravljeni kmetiji, še veliko veliko bolj se je pa veselil in Boga hvalil, da se je iznebil samopašne in grde cesariène. Odslej ni zametaval v nobeni reèi veè svetov svoje dobre podgorske pameti. Našel si je med domaèimi dekleti drugo ženo, ki je bila lepa in pridna in je prinesla k hiši tudi prilièno doto. Živel je z njo mirno, zadovoljno in sreèno do smrti. Ker so mu sosedje preveè zabavljali in ga dražili s cesarièno, je zapustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce, ki ga niso dosti poznali. Zlato pero je nesel s sabo in ga na vso moè skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele v sivi starosti, ko mu je izroèil gospodarstvo. Rekel mu je: "Na, sin, tu ti dajem tvojo sreèo ali nesreèo, tvojo èast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je prineslo to pero nesreèo in sramoto, ker ga nisem znal rabiti. Bodi ti pametnejši od mene! Ne prosi z njim nikogar za ženo ali blago ali za posvetno èast! Èe hoèeš poslušati svet svojega starega oèeta, napiši prošnjo do našega cerkvenega poglavarja, rimskega papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog razsvetli, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim ti bo lahko pridobiti veèno zvelièanje pa tudi èasno blagostanje." Sin je poslušal starca in napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je drage volje izpolnil pobožno prošnjo in bral zanj sveto mašo. Bog ga je obdaril potem s toliko modrostjo in pametjo, da si je prigospodaril jako veliko premoženje, po smrti pa je bil sprejet med svetnike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli radi svoje odliène poštenosti in bistroumnosti. Èudodelno zlato pero se nahaja še zdaj shranjeno nekje na Belokranjskem in govorica trdi, da se rabi še zmerom prav marljivo in uspešno. Poznam staro, jako èastito ženico, ki bi, èe bi trebalo, stokrat na to prisegla, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost, možatost in spretnost za vsako delo po blagodatni moèi Zlatoperjevega peresa.
...
|
|
|
