 |
| |
TRDINA JANEZ
Title:GOSPODIÈNA
Subject:FICTION
Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih
GOSPODIÈNA
Mehovski grad je spadal med najveèje in najmogoènejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel: "Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božji in najin." Gospa veli: "Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila sem dosti tudi po božjih potih, ali Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril ali hèer ali sina. Jaz sem se zdaj že postarala in le predobro èutim, da bom nevarno zbolela."
Gospa se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem let in sedem mesecev. Vsi sloveèi zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.
Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli: "Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo sreèna, èe bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih."
Gospod pa ji odgovori žalostno: "Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama niti na postelji obrniti!"
V grad pride star gobav beraè. Hlapci zakrièe: "Poberi se hitro od tod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa."
Gospa pa se oglasi: "Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri Bogu? Dajte mu peèenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo."
Beraè se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, dobro gospo prelepo zahvali in veli: "Nate za slabo povraèilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj še vsakemu, kdorkoli si ga je na život privezal. Zdravemu dá moè, da ga noben junak ne more premagati. Komur je umreti, živi od njega tri dni dalje, nego mu je namenjeno. Bolniku odžene bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako vas bo volja, lahko še danes na Gorjance izprehajat."
Gospa poskusi èudni koren, skoèi zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride do studenca in zajame vode.
Kupica se poèrni.
Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode.
Kupica se zakrvavi.
Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode.
Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeè nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijaèa se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, èuti se bolj zdravo, nego je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, èuti se bolj moèno, nego je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, èuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki.
Kupico položi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje teèe proti domu nazaj.
Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, èe ve, kdo je ta krasna gospodièna, ki gre proti gradu.
Gospa je te besede slišala in se ga oklenila in rekla: "Kaj me gledaš tako èudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo sreèna, èe se izprehodim po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo podaril Bog tudi še sinove in hèere."
Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi poèel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani.
Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, pa se imenuje v spomin te prigodbe še dandanašnji Gospodièna.
...
|
|
|
