TRDINA JANEZ

Title:RAZODETJE
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

RAZODETJE

Strastno in stanovitno je ljubil Ivan Slobodin svojo domovino. Nastopile so zanjo jako nepovoljne politiène in gospodarske razmere. Narodni stranki se niso izpolnile niti najpohlevnejše želje. Zlasti pa so ubogega kmeta pritiskala bremena, katerih ni mogel nikakor veè nositi. V vseh okrajih in župah so se mu prodajale hiše in zemljišèa. Kupoma je jel preseljevati se v tuje dežele in celo v Ameriko. Slobodina se je polastil strah, da zapusti, preden mine stoletje, zadnji seljak našo oèetnjavo in da zamre potem poslednja domaèa beseda v rajskih gorah in dolinah slovenskih. Domoljubni žalosti so se pridružile pa tudi neozdravne srène boleèine. Predraga Zalika je zaèela prezirati dolgo in iskreno njegovo ljubezen. Trpeèo dušo bi mu bila mogla okrepèati vera, ali k nji se ni zatekel, ker so mu jo bili ozloglasili in zamorili suhoparni nemški modrijani in razbrzdani francoski romanopisci. V svoji obupnosti je sedel, dokonèal svoje "Spomine" ter jih zapeèatil in dejal: "Ta spis razjasni žlahti in mojim prijateljem, zakaj se mi je pristudilo življenje." Rokopis spominov položi v kovèek, iz njega pa vzame nabit samokres in se napoti v Gorjance.

Z višave nad samotno èuvarnico ozre se še enkrat na sirotno krasotico, svojo domovino. Gorje njeno ga tako prevzame, da se jame jokati na ves glas. Brzo pa se mu ustavi plaè, brezbožna desnica seže po samokresu. Ta usodni hip mu položi nekdo gorko roko na ramo. Slobodin se obrne in ugleda èastitega meniha, ki mu veli: "Mladeniè, tebi je prevelika bridkost pomraèila razum in pamet, ali plemenito srce ti bije v prsih. Ker ne ljubiš le sebe, ampak tudi svoje brate, sem te prišel tolažit, pojdi z menoj!" Slobodin zajeèi: "Pusti nesreènika, ki ni zanj nobene tolažbe na tem svetu." Blagi redovnik ga pokara: "Ne žali sv. Duha, vir milosti božje je neizèrpen." To rekši, ga prime prijazno za roko.

Neka nevidna moè omami Slobodinu uporno voljo, da gre za menihom pokoren kakor malo dete za brižno materjo. Vodnik koraka z njim v skalno duplino in ga dovede po položnih stopnicah v podzemeljsko dvorano, ob kateri so se videla brezštevilna zaprta vrata. Na prvih je bila zapisana letnica 1875, na drugih 1876 in tako dalje. Po dolgem potovanju prideta do vrat, na katerih je bila zabeležena letnica 2175. Pred njimi se menih ustavi in poslovi z besedami: "Dolžnost me klièe domov, odslej ti bo hoditi brez tovariša. Idi skozi tale vrata in videl boš reèi, ki se bodo nahajale in godile ob Gorjancih leta 2175, torej èez tri sto let. Uverivši se, da slovenskemu narodu in tebi ni namenjena nesreèa in poguba, zahvali Boga in pridi nazaj v Gorjance."

Ko prikazen izgine, odpre Slobodin vrata, ali ne stopi v izbo, kakor je mislil, nego na plano, v košat drevored, ki je šel ob gladki cesti nizdol proti Beli krajini. Mimo njega so hiteli mnogi po narodno obleèeni ljudje, ki so govorili vsi najèistejšo knjižno slovenšèino. On jih pozdravlja po naše, toda nihèe mu ne odzdravlja. Vprašal je ženo, èe drži ta cesta proti Metliki, ona mu ne odgovori nièesar. Tako nepriljudno so se vedli tudi vsi drugi, katere je obgovoril. Malo po malem je spoznal, da ga ti popotniki niti ne vidijo niti ne slišiijo! Obhajala ga je groza, vendar se je privadil prav kmalu svoji nevidnosti. Zdelo se mu je celo prijetno, da opazuje lahko ljudi in okolico brez bojazni, da bi bil komu nadležen in zoprn.

Kar strmel je, kako èudovito so se Gorjanci spremenili in polepšali v minula tri stoletja. Bujno so se zarasle vse nekdanje preseke in izseke. Puste golièave so jim pokrili povsod soèni travniki in plodno polje. Mnogokrat je prehodil te kraje za prve mladosti svoje, itak ni poznal zdaj skoraj nobene ceste in steze; bilo je kazno, da so jih deželani preložili poleg potrebe in koristi. Ob vseh potih je stalo krasno drevje, tod lipe, tam kostanji, zveèine pa jablane, slive in hruške. Še veliko bolj so ga razveseljevala kmetska prebivališèa, ki so bila narodna, snažna in oèitna kakor nekdaj komaj grajske pristave in gosposka letovišèa. Spodaj so imela kleti, shrambe in suše. Po dvojnih stopnicah se je šlo na pokrit, lièen hodnik, ki so ga imenovali: krilca. Za hodnikom se je širila prostorna veža. Ob nji so stanovali domaèini v svetlih, udobnih, poslikanih izbah. Najlepša se je zvala gornica. V nji so se šèeperili zlikani predalniki, mehka, blazinasta sedala, svilna zagrinjala. V vsaki gornici je našel Slobodin tudi hišno knjižnico, brez katere ni bila nobena le kolièkaj imovita rodovina. Bogate vasi so se vrstile ena za drugo s kratkimi presledki ob velikih in stranskih cestah. V veèjih selih je bila povsod šola, èitalnica in pevsko društvo, v mnogih pa tudi cvetoèe tovarne, ki so jih vodili spretno kmetje sami.

Slobodin je motril korenito in natanko, kako mu žive in se ponašajo rojaki. Srce mu je kipelo in vriskalo od veselja, da so bili vsi gospodarji ne le marljivi in denarni, ampak tudi nravni in rodoljubni možje. Krème ni bilo v nobeni vasi, doma pa so se gostili ljudje jako mastno in slastno. Jedli so meso še ob delavnikih, ob nedeljah pa se je natovorilo na mize toliko vsakovrstnih dobrot, kakor da bi praznovali v vseh hišah svatbo. Za žejo so pili najrajši pivo, ki so si ga sami kuhali. Tej zdravi narodni pijaèi so rekli kvasec. Z vinom se niso zalivali, dasi so ga obilo rodile gorice in ravnice. Devet desetin so ga prodali trgovcem, sami so ga uživali prav zmerno le o sveèanih prilikah. Vsak dan so ga dajali po malem samo starcem, bolnikom in otroènicam.

Med vasmi in za hišami so se razprostirali zali vrti, senožeti in oranice. Vsaka ped zemlje je izprièevala jasno, da jo obdelujejo oratarji na vso moè pridno in razumno, izpolnjujoè vestno vse nauke znanosti in izkušnje. Pred tri sto leti je štrlelo iz vseh njiv in lok trdo skalovje, zdaj pa bi bil iskal èlovek zaman najdrobnejšega kamenèka. Rahla, veè èevljev debela èrna plast je ležala na poljih in zelnikih. Delavcem je rabilo orodje, ki je bilo kaj lahko in lièno, ali trdno in držno, veèinoma železno. Lesene pluge so opustili že tako zdavnaj, da jih v to dobo niso niti pomnili. Prav tako so spremenili vsi gospodarji starinske puste spašnike v bujne košenice, katere so gnojili in namakali ob suši po vodotoèih, navedenih iz potokov, kalov, vodnjakov in celo iz Kolpe.

Živina se ni pasla nikjer zunaj, krmlli so jo brez izimka doma v hlevih in svinjakih. Na vrteh se je skrbno gojeno drevje kar šibilo in lomilo pod težo žlahtnega sadja. Za noben denar ne bi bil dobil na njem suhe veje, mahu, gosenièjega gnezda in drugih znamenj zanikmega sadjarstva. Mesto nekdanje gnile in razmetane lesene ograde ga je varovala gosta in visoka, èedno obrezana živa meja. Take prijazne seèi so delile èesto tudi njivo od njive, travnik od travnika, vinograd od vinograda.

Po mnogih dražestnih potih in ovinkih je dospel Ivan Slobodin naposled do velièastnih, umetno zidanih, z marmornatimi stebri in bronastimi sohami okrašenih vrat, na katerih se je lesketal zlati napis: Mesto Semeniè. Od èuda obstane kakor okamenel, kajti dobro je vedel, da je bila nekoè na tem kraju župna vas Semiè, ki je imela prav pošten glas pri vseh sosedih, ali kaj malo mestne podobe. Slobodin je hodil po Semenièu oèaran kakor za svojega detinstva po Ljubljani, ko je videl prvikrat slovensko stolico. Na vse strani se je obraèal in upiral oèi. Nikdar se ni mogel nagledati krasot, ki mu jih je razkazovalo mesto malone na vsakem koraku, po vseh glavnih in stranskih ulicah. Raztezalo se je pol ure daleè po višinah in pod goro. Prebivalo je v njem gotovo petnajst, morebiti dvajset tisoè slovenskih ljudi. Tuje besede ni slišal iz nobenih ust, niti tuje šege se niso mogle v njem udomaèiti. Moški in ženske so nosili dragocene surke, sosebno lepo so pristojale gospodiènam baržunaste, z zlatom in biseri izprevezene kapice.

Semeniè se je Slobodinu tako priljubil, da je ostal v njem nekoliko dni. Pohodil je skoraj vsako hišo, vsak zavod, vsako skupšèino in veselico. Vse, kar je zapazil in èul, mu je dokazovalo prediven razvoj in podvig najèistejšega narodnega življenja in izobraženja. V mestu so izhajale petere slovenske in ene slavjanske novine. Jezik tega slavjanskega èasnika se je pisal s cirilico in ni bil enak nobenemu sedanjih slovanskih nareèij. Bil je polnoglasen, krepak in mogoèen kakor ruski, ali malone brez tistih inostranskih besed, ki kaze tako neprijetno in po nepotrebnem današnjo pismeno rušèino. "Po slavjansko" so se razgovarjali Slovenci z drugimi Slovani, zlasti pa s tujci, ki so se uèili temu jeziku v vseh svojih višjih uèilnicah. Baš na sredi mesta se je vzdigoval ponosno štirinadstropni Narodni dom, v katerem so se shajali ob nedeljah in zimske veèere vsi mešèani brez razloèka stanu na duševne in telesne zabave. Razen njega je bilo v Semenièu še kakih deset inih narodnih društev. Vsako je imelo svojo hišico s èitalnico, kuhinjo in pivnico. Kuhalo in toèilo se je tu kakor v Narodnem domu samo udom in gostom. Kakor na deželi, ni bilo ...

  • Libri.it

  • Libri.it