TRDINA JANEZ

Title:ZAKLAD
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

ZAKLAD

Bajko o zakladu je povedala Kolenèeva Jera naši sebenjici Rezi, ki se ji je morala zareèi in dati roko, da je ne bo pravila nikoli meni ali moji ženi. Reza je en dan sreèno premagala prirojeno slabost in je molèala. Drugo jutro pa jo je nadlegoval srbeèi jezièek tako neprenosno, da je morala priti že ob šestih v kuhinjo h gospodinji, pripravljajoèi nam zajtrk, in ji priobèiti tole precej èudno, ali vsaj zame jako zanimivo pripovedko:

V novomeško okolico se je priselil pred kakimi osemnajstimi leti neki Gorenjec srednje dobe, ki je služil prej mnogo let za uèenika na Hrvaškem. Zaradi tega so ga zvali ljudje Hrovata, dasi je bil kranjskega rodu. Živel je ta èlovek nekako po svoje, kakor nobeden. Pozimi in sploh ob grdem vremenu je èepel po cele tedne doma pri bukvah, da se ni ganil iz hiše. Kadar se je uvedrilo, pa ga nobena sila ne bi bila mogla zadržati v stanovanju. Hodil, kolovratil in stikal je take lepe dni po vsem Dolenjskem od enega konca do drugega; krepila, zabave in poèitka si je iskal v bornih krèmah in vinskih hramih. Èeprav je bil po svojem stanu gospod, se ni hotel niè družiti z gosposkim svetom. Tem rajši pa se je pomenkoval in dobrovoljil s kmeti, in to ne le z gospodarji, ampak tudi z njihovimi posli, rokodelci, najemniki, pastirji in celo z beraèi in otroki. Slušaje njih pogovore in pesmi, je imel vedno pred seboj majhno knjižico, v katero si je nekaj zapisoval. Nihèe ni izvedel, kaj si je beležil vanjo in èemu jo rabi. Ko je bil poskusil in spoznal natanko vse krème šest ur naokoli, je ostajal najveèkrat pri Permanu za Krko, kjer so toèili zmerom izvrstnega trškogorca, obenem pa stregli ljudem tudi s sloveèimi krškimi raki, z ocvrtimi pišèanci in mastnimi klobasami. Hrovatu ni bilo toliko za dobro jed in pijaèo kolikor za prijetno drušèino. Pri Permanu so se zbirali najbolj taki veseljaki, ki so mu bili po volji. Sedeval je pri njih po celo popoldne ter se smejal njih burkam in èrèkal vmes po svoji drobni knjižici. Tudi s krèmarjem sta se kmalu prav dobro sprijaznila in malone pobratila.

Permanu, ki je bil ponosen kmet stare korenine, se je priljubil Hrovat že zato, ker je hvalil in povzdigoval poljedelca visoko nad vse druge stanove in grajal z ostrimi besedami tisto gospodo, ki zanièuje preprostega oratarja in ga zatira in mrcvari, kakor da bi bil èrna živina, ne pa èlovek in kristjan. Èe je kolièkaj utegnil, je stopil k njegovi mizi, da sta se pomenila kaj o sedanjih hudih stiskah in nadlogah in o nekdanjih dobrih èasih, ko je bil mernik pšenice po štiri dvajsetice, vedro najboljšega grèevca z dvema bokaloma nameèka pa po dva goldinarja.

Enoè pa Permana ne vem zakaj ni mikalo govoriti ni o sedanjosti ni o preteklosti, prišlo mu je na misel nekaj novega. Dejal je dobrovoljno: "Gospod Hrovat! Jaz vas ne bom prosil, da bi mi razodeli, kaj si zapazujete tako pridno na papir. Ali kaj rad bi vedel, èe ste že slišali kje in si zaèrkali v bukvice tako umetnost ali tak zagovor, ki obogati èloveka brez velikih in dolgih trudov, ne da bi moral zato žaliti Boga in zapraviti svojo neumrlo dušo. Tak zapisek bi jaz potreboval in dal bi vam zanj iz srca rad vse, karkoli bi zahtevali. Ali ga imate?"

Hrovat se zasmeje: "Za druge ne, vam, ki ste mi pravi prijatelj, pa ga preberem, kadar le hoèete. Ogrenili boste po mojem napotku silen zaklad, ki vas bo oprostil vseh skrbi za življenje, toda morali si ga boste najprej zaslužiti in storiti sploh natanko vse, kar bom zapovedal. Povraèila pa ne maram drugega, nego da bom popil vselej, kadar pridem k vam, dve ali tri merice zastonj. Ta nagrada vas ne bo dosti bolela, meni pa bo veliko zalegla, kajti dobivam jako borno pokojnino." Starec se je tako obveselil teh besed, da je nehote zaukal, kar se mu ni primerilo že veè nego trideset let. Hrovat mu je mignil, da sta šla na drugi konec hiše. Tam sta se zaklenila v hram, da bi ju nihèe ne slišal. Perman je zvedel od Gorenjca vse dolžnosti, katere mu je izpolniti, da dobi zakopane denarje. Obljubil je pokoršèino in se zaèel pripravljati brez oklevanja na skrivnostno delo.

Prinesel je na pod veè otepov ter jih razvezal in se jel postavljati na glavo, da bi se prevrnil štucokraèo. Trebalo se mu je mnogo vaditi in uriti, da so se mu okorni udje zopet udali in se obraèali po njegovi volji. Za mladih let se je dostikrat zabaval in bahal s to igro, ali zdaj se mu dolgo nikakor ni hotela posreèiti. Stare kosti so mu strašno hršèale in pokale, ko jih je dvigal in silil kvišku, izpodletelo mu je gotovo stokrat, preden se je prevrnil štucokraèo. Ali z marljivimi vajami in stanovitnostjo je naposled premagal vse zapreke in se postavil na glavo zopet tako zlahkoma kakor nekdaj v svojem petnajstem letu. Ljudje, ki so ga videli, da se prevraèa tako naporno in neutrodno po slami, so mislili, da se mu je zmešala pamet, in so ga na vse pretege osmehovali, dražili in obirali. On se ni niè jezil nanje, nego jim je odgovarjal mirno: "Zdaj se smejete vi, o božièu se bom smejal pa jaz." Ko je nastopil adventni èas, je šel Perman vsak dan k trem sv. mašam in postne dni ni užival nièesar razen suhega kruha in vode. Hrovat mu je bil tudi ukazal, da mora ob adventu premagati samega sebe, to je pravièno svojo jezo. V Novem mestu je živel takrat peklensko hudoben jeziènik, ki je razžalil vsakega èloveka brez vzroka in povoda. Domaèini so mu dali priimek Rosin, menda zato, ker je nosil dolge, neèedno razmršene lase. Sede pred svojo hišo je sramotil neprenehoma ljudi, ki so hodili mimo njega, z najgnusnejšimi pridevki, psovkami in oèitanji. Zaradi te surove navade ga je doletela marsikatera gorka pljuska in batina, kar pa divjaka ni niè spametovalo, nego ga le še bolj razjarilo in razkaèilo. Hrovat je velel Permanu, da mora iti mimo Rosina desetkrat zaporedoma, ali ga ne sme niti zmerjati niti udariti. Možu se je zdela ta potrpežljivost tako težka in muèna, da je vzel s sabo svojega sinu za pomoènika.

Komaj ga je Rosin ugledal, ga je zaèel pikati zaradi las, katere mu je bila starost že moèno pobelila. Zadrl se je zlobno: "Perman ne kosi za mizo, nego v svinjaku. Srebal je s prasci iz korita mleko, pa so ga obrizgali tako grdo, da mu je vsa glava bela, ha, ha, ha!" Perman se je smejal ti neumni in neslani zabavljici in šel dalje. Ko se je obrnil, se je lotil klepetaè njegovih platnenih in že precej ponošenih hlaè. Krièal je glasno, da se je èulo na konec ulice: "Poglejte no Permana, kako po praznièno se je danes našopiril. Hlaèe so mu prišle gotovo z Dunaja. V našem mestu ne prodajajo takega dragega blaga. Vatel ga stoji nemara dva groša ali pa še veè." Tudi to roganje je poslušal Perman brez velike nejevolje. Ko je prišel do Rosina v tretje, je zarohnel lopov: "Perman, ne drži se tako pokonci, saj te poznamo, kdo si. Nekaj denarja si si res nabral, ali vsak krajcar, ki ga imaš, je pridobljen s sleparstvom." Te besede so Permana že silno ogrele, ali premogel se je in molèe korakal dalje. Rosin ga je potem dražil še z mnogimi drugimi prisekljaji in lažmi, ki so bile ena grja od druge. Pošteno ženo mu je imenoval oèitno prešuštnico, blagega rajnkega oèeta -- cigana in rokovnjaèa, preljubo mater pa vlaèugo, tatico in pijanko. Perman je èutil, da ga bo srd skoraj premagal, zato reèe sinu, naj mu zaveže usta in roke. Na tak naèin je šel sreèno vseh deset potov mimo novomeškega gada, ne da bi mu bil pokazal le z najmanjšim znamenjem notranjo jezo. Ko je izkušnjo prebil, je tožil s Hrovatovim dovoljenjem nesramnega Rosina cesarskemu sodišèu, ki mu je naložilo za dolgi jezik petdeset goldinarjev globe.

Perman je dejal, preden je legel kvatrno sredo zveèer v posteljo, pod zglavje v štiri peresca deteljo.

V sanjah je potoval v Gorjance in videl eno uro od Šmihela v ruprški hosti veliko luè. Med sedmimi mladimi gabri je gorel s svetlim belim in rumenim plamenom zaželeni zaklad. Nad njim je rasla tanka smreèica. Ta kraj je Perman poznal, kajti èez cesto je visela debela bukev, za katero se je z oskrbnikom že veèkrat pogajal, da bi jo kupil. Zbudivši se vstane, dasi je bilo še jako rano. Žena ga vpraša, kam se mu mudi, on pa ji ne odgovori nièesar, nego se napoti molèe proti Gorjancem, tja, kjer je gorel ponoèi zaklad. Sreèali in obgovorili so ga na potu mnogi znanci in neznanci, on pa jim ni odgovoril ni besedice, po ukazu Hrovatovem je moral molèati. Prišedši do bukve, ki se je nagibala èez cesto, se obrne na levo in najde skoro sedem gabrièev in med njimi tanko smreèico. Okoli nje so se ...

  • Libri.it

  • Libri.it