 |
| |
TRDINA JANEZ
Title:DOKTOR PREŽIR
Subject:FICTION
Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih
DOKTOR PREŽIR
Dekla Jera nam je pripovedovala kaj rada o strahovih, v katere je verjela èvrsto kakor v Boga in v sv. Šembiljo. Za najmiènejšo povest te vrste smatram tole:
V Kamovi hiši Pred mostom je stanoval pred veliko leti jako imeniten in bogat gospod. Prvakoval je ne le med uradniki, ampak tudi med mešèani in okolièani. Brez njega volje in vednosti se ni smelo nikjer niè storiti in zgoditi. Vedel se je tako oblastno, da so mu zdeli gospodje pridevek: Novomeški Napoleon! Dasi je bil oduren in trd, so ga èastili ljudje skoraj kakor Boga. Celo tercijalke niso vedele mnogo let niè slabega o njem; lotile so se ga šele nekoliko mesecev, preden je bil premaknjen od nas nekam gor na Nemško. Dobro, krotko in preprijazno njegovo gospo pa so obirale te jeziènice že precej od konca, ko je prišla Pred most. Ker ji niso mogle oèitati niè drugega, so posegle nazaj v njeno mladost. Pred zakonom se je poznala, veste, s tistim sloveèim doktorjem Prežirjem, ki je zložil toliko pesmi, katere prepevajo veseljaki še dandanes.
V našo krèmo so hodili kaj zastavni gospodje: Vesel, Trbuc, Ažman, Ravnik, Groga in drugi taki. Ti naši gostje so se menili dostikrat o Prežirju in ga opisovali prav natanko, kakov je bil, kake navade je imel in kaj je doživel in pretrpel. Vsi so trdili v en glas, da ga treba šteti med najveèje razumnike, ki so se porodili v naši deželi in v našem narodu. Kdor ga je videl in èul prvikrat, ni zapazil precej èudovite njegove bistroumnosti in zmiselnosti. Beseda mu ni tekla lahko in gladko. Mož je nekoliko mécal in pripovedoval vse mirno in enolièno, ne pa kakor nekateri govorniki, da bi bil vmes krièal, paèil obraz in mahal okoli sebe z rokama. Tudi ni bil vajen, da bi se bil smejal sam svojim šalam. Ko pa je odjecljal prvih pet ali šest besed, se mu je razvezal jezik in zdrknila je z njega dostikrat tako slana, da so se morali prijeti možaki za trebuh, da jim ga ne raznese smeh, babe pa so bežale iz hiše, kakor bi jih pritiskal za petami sam peklenski rogatec. Njegove burke, veste, niso bile vselej take, da bi jih smeli slišati otroci. Brat ga je dobrovoljno kdaj pokaral: "France, razuma imaš dosti, razuma, ali kaj pomaga, ko pa neèeš rabiti pameti." To prijazno oèitanje je pomenilo, da je zanièeval Prežir tiste podle umetnosti, s katerimi se dobi na svetu najprej velika služba, imenitnost in bogastvo, in jih zaradi tega zovejo praznoglavci pamet. Zahteval je od vsakega èloveka resnico in pravico in spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s èednostmi in z vednostmi. Malopridneža in bedaka je èrtil in preziral, èeprav je bil najmogoènejši velikaš in milijonar. On se ni znal ne lagati ne hliniti. Nikdar se ni nikomur prilizoval, uklanjal ali priporoèal in prosil milosti. Gospodi je dokazal, da razume veè nego vsi drugi, pa si je mislil: Zdaj veste, kdo sem in kaj znam. Èe sem za vas, vzemite me v službo; èe nisem, mar mi je! Živel bom tudi brez vas. Takih ponosnih korenjakov v stare èase vlada ni sprejemala rada med uradnike. Prežir si je moral iskati drugje kruha. Meni se prav zdi, da ga je imel v pisarnici neki drug doktor, ki mu je bil prijatelj. Delal je zanj pravdarska pisma ali káli. To pa vem za gotovo, da mu zaslužek ni bil preobilen. Hodil je rad v gledališèe in na druge gosposke veselice; že zaradi njih se je moral oblaèiti kar se da lepo, po najnovejši šegi. Take reèi pa niso zastonj. Vedlo ga je kdaj trdo za denar. Svoje dohodke je potrošil tem laglje, ker je biI jako usmiljenega srca in dobrih rok. Noben revež ni šel od njega brez daru. Najrajši je pomagal poštenim siromakom, ki so se sramovali prositi: takim je stisnil v dlan kar celo dvajsetico pa tudi goldinar. Sestra, ki mu je nekaj èasa gospodinjila, je zagodrnjala nejevoljno nad nekim beraèem, ki se je bil navadil, da je prišel vsak dan po milošèino. Prežir pa jo je zavrnil: "Kaj se jeziš, ali ne veš, da mora èlovek vsak dan jesti in še po veèkrat." Na zaèetku šolskega leta je videl uèenca, ki se je milo jokal, ker mu uboga mati ni mogla kupiti bukev. Ko je izvedel, zakaj plaèe, ga je prijel za roko in šel z njim v prodajalnico ter mu kupil ne le knjige, ampak tudi papirja in drugih potrebnih reèi, povrhu pa mu podaril še petico za jabolka. Dijak višje šole je potožil tovarišu, da bo moral šolo pustiti, ker oèe ne more veè zanj plaèevati, druge podpore pa nima. Prežir, ki je slišal te besede, ga potrka po rami in mu veli: "Prijatelj, pojdite z mano. Neki trgovec, moj znanec, potrebuje za tri otroke uèitelja. Dajal vam bo hrano, stanovanje in kak majhen nameèek tudi v denarjih." Tako je pomogel pridnemu mladenièu, ki je postal pozneje sloveè duhovnik in doktor svetega pisma. Mnogim ubogim deèakom je dobil kosilo v samostanu. V Ljubljani se je bil pobratil z imenitnim patrom Benútom. Preden so se odprle po sv. Mihelu šole, se je vselej oglasil pri njem. Benút je že vedel, po kaj je prišel, pa se je zasmejal in ga vprašal: "No, France, koliko bi jih pa letos rad preskrbel z zloglasnim našim rièetom? Ali veš, žlice jim boš moral sam kupiti." Že bolj odrasle dijake pa je priporoèal svojim bogatim znancem, posebno pa profesorjem malih šol, da so nagovarjali roditelje, naj si jih vzamejo otrokom za hišne uèenike.
Kranjci ne morejo brzdati jezika. Skoraj vsakemu èloveku natvezejo kak priimek, da ga pikajo z njim za hrbtom ali pa tudi dražijo v obraz. S pravim imenom menda ne klièejo nobenega krèmarja, nego govore rajši: Bikabirt, Kobilabirt, Švedrabirt, Prosabirt, Silabirt, Muhabirt itd. Ni dolgo kar je umrl pisaè, ki so mu dejali doktor Kibla. Pa tudi pravih doktorjev naši ljudje ne pušèajo na miru. Gorenjcem ni storil Prežir nikoli niè žalega, pa so mu pritisnili vendarle smešni in grdi pridevek: doktor Figa, zato, ker se je rad zabaval z otroki in jim pridno kupoval sladke tržaške fige.
Ljudje pravijo: Kdor otroke ljubi, brez skrbi snubi. Tak mož res najlaže nosi težko breme zakonskega stanu. Tudi doktor Prežir si je našel v Ljubljani lepo in obenem bogato deklico, s katero se je želel poroèiti. Ali njemu ni bila namenjena nobena pozemeljska sreèa. Zaveroval se je v to gospodièno tako globoko, da je ni mogel pozabiti ne na tem in, kar je gotovo še dokaj bolj èudno, niti na onem svetu. Pod okno ji je hodil baje v jasnih noèeh, ko je svetil mesec, prepevat: Luna sije -- kladvo bije . . . To pesem je bil zložil nalašè zanjo. Razen tega pa še mnogo mnogo drugih. Gospod Groga mi je posodil precej debele bukve, ki so bile polne Prežirjevih pesmi. Prebrala sem vse od konca do kraja. Nekatere so bile pobožne in svete, kakor kaka prav lepa pridiga, najveè pa je bilo posvetnih, takih, kakršne najbolj ugajajo vroèi mladini. V njih povelièuje Prežir lepoto svoje izvoljenke ali pa opisuje tako ganljivo hrepenenje in boleèine svojega srca, da so mi prihajale neprenehoma solze v oèi. Dandanašnji se nahaja paè malo moških, ki bi ljubili in èastili svojo žensko tako resnièno goreèe in stanovitno, kakor jo je ta imenitni slovenski doktor.
Gostje naši niso nikoli nièesar slišali, kakovega srca je bila proti njemu ona. Jaz mislim da bi ga bila vzela drage volje, ko bi bil imel toliko dohodkov, da bi se bila vozila pri njem lahko v koèiji in živela še dalje tako dobro in brezskrbno, kakor je bila vajena v domaèi hiši. Ali revnega èloveka, èe je prav doktor, bi se branilo še kako kmetiško dekle, nikar gospodièna, za katero so se poganjali najboljši snubaèi, mestni in deželski. Ponudil se ji je velikaš, vaša gnada, ki je dobil od cesarja prelepo službo, po oèetu pa denarjev, da sam ni vedel koliko. Oèe in mati sta rekla: "Vzemi ga!" in pokorna hèerka ju je poslušala in se z velikašem pozakonila. Njena nezvestoba je Prežirja tako potrla in zbegala, da ni moèi dopovedati. Lažnivi svet in tožno življenje sta se mu pristudila. Kdaj se je zaril v papirje in brskal in èrèkal po njih noè in dan brez spanja, brez jedi in pijaèe. Veèkrat pa se mu je delo uprlo, da po štirinajst dni ni prijel niè za pero. Taval je zamišljen sem ter tja, kakor bi bil meseèen, ali pa je dirjal po cesti, kakor bi ga kdo podil. Živel je brez pravega redu in pravila. Zanemarjal je opravke, pa tudi samega sebe. Na obleko ni pazil veè tako skrbno kakor nekdaj, dostikrat so ga videli prav borno opravljenega. Posebno so se smejali Gorenjci njegovi stari kapi in izpreminjastemu klobuku. Tolažbe in zabave si je iskal v drušèini, ki ni bila vselej dobro izbrana, najrajši pa v vinu. V krèmah je prebil po ves veèer, kdaj tudi popoldne. Zaradi te slabosti so ga razlajali sovražniki, še bolj pa ...
|
|
|
