TRDINA JANEZ

Title:NARODNA BLAGAJNlCA
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

NARODNA BLAGAJNlCA

Po Dolenjskem je hodil pol stoletja pleèat, dolg beraè, ki je bil s svojim tožnim stanom popolnoma zadovoljen. Zaradi vedne dobrovoljnosti so ga zvali ljudje: "Veseli Miha, Veseli Podgorec." Naj je stopil v kmetsko hišo, krèmo ali vinski hram, povsod so ga pozdravljali glasno in radostno: "Dobrodošel!" Miha je kratkoèasil mladino in starce s svojimi poskoènimi pesmicami, miènimi pripovedkami, bistroumnimi ugankami in domišljaji. Sile ni trpel nobene. Kmetje mu niso dajali le kruha, ampak ga vabili tudi na južino in veèerjo in v krèmah je dobival razen štruce tudi mesa in vina, kolikor je zaželel. Drugi beraèi morajo ležati ponoèi v nastilu ali pa na sami slami, Mihi pa so prinesle gospodinje vselej tudi kako rjuho, plahto, star plašè ali oguljen kožuh, da se je z njim ogrnil. On je bil hvaležen za vsak dar in ni pozabil noben dan moliti za dobrotnike. Tako je beraèil mnogo mnogo let, vsem ugoden, nikomur nadležen, dokler ga nista pritisnili medla starost in težka naduha. Zdaj, ko se ni mogel veè šaliti in prepevati okroglih pesmic, so ga jeli rojaki grdoglediti in zanièevati. Odrezali so mu kosec suhega kruha, nikjer pa mu niso ponudili tople jedi ali kupice vina. Žalosten je hramal starèek iz Podgorja proti Novemu mestu, prosit gospode, da bi ga sprejeli v tamošnjo bolnico.

Sreèa ga mesar Ponomár, ki se je prej dostikrat smejal njegovim burkam, ter ga vpraša, kam se je namenil. Beraè zdihne: "V mestno bolnico." Mesarju se stori inako. Dasi je bil sam ubog, je pomagal rad vsakemu revežu, tudi Miha se mu je v srce smilil. Reèe mu: "V bolnicah se beraèen slabo streže. Vi pojdete z mano. V moji hiši boste imeli vsaj pošteno juho in še kak drug teèen založek. Moja žena bo pazila, da ne boste ni stradali ni zmrzovali. Dokler se ne okrevate, vas ne bomo zapustili." Po teh besedah poda beraèu roko in ga prisili, da gre z njim. Odkaže mu snažno izbico, v kateri je bila peè in mehka postelja. Miha leže in skoraj mu prinese gospodinja juhe in mesa, da se je okrepèal. Ostal je pri teh blagih ljudeh veè tednov. Skrbeli so zanj, kar so najbolje mogli, ali ljubo zdravje se mu ni hotelo povrniti. Èuteè bližnjo smrt, pošlje po gospoda, da ga je izpovedal in obhajal, potem pa poklièe Ponomárja in mu veli: "Bog je tako odloèil, da bom jaz še danes umrl. Vi ste bili edini èlovek, ki me je omiloval v moji nadlogi, zato boste pa tudi moj edini dediè. Moja oprava ni vredna nièesar, ali v moji palici boste našli zaklad, ki vam bo veliko koristil, ako ga boste tako rabili, kakor vam bom naznanil. Najprej pa èujte, na kako èuden naèin mi je prišla ta znamenita palica v last. Po svojem siromašnem podgorskem oèetu nisem dobil ni denarja ni kmetije. Že za rane mladosti sem se moral hraniti sam s svojimi žulji. Delal sem najveè v hrvaških gozdih. Tam je padel name hlod in mi pohabil desno roko, da nisem mogel vež služiti. Kar sem si bil prihranil, sem potrošil, preden je prešlo leto, potem je bilo treba iti beraèit. Živel sem slabo in skopo kakor še nikoli. Tiste èase je hudo stiskalo našo deželo. Zemlja ni rodila skoraj niè, ljudje so cepali od lakote. Dostikrat v vsi vasi nisem ulovil niti skorjice kruha. Kdaj sem se odtešèal šele zveèer in nikoli se nisem smel za gotovo nadejati, da se bom jutri do sitega najedel. Grozovito me je bolela in skrbela ta moja revšèina. Vsak dan sem molil, da bi skoraj umrl, ali Bog mi ni uslišal nespametne prošnje.

Binkoštni ponedeljek sem romal v Stopièe, kjer so praznovali cerkveni shod. Zbralo se je po stari navadi vse polno Podgorcev, ali po službi božji so šli poklapljeni precej domov, krème so ostale prazne in tihe. Kdor je imel še kaj denarcev, jih je varoval, da si kupi v mestu komisa in ovsenjaka, vino je hodilo kmetom malo na misel. Dolga in težavna gorska pot je mene tako upehala, da sem premikal komaj noge, ki so mi bile že oslabele zaradi neprestanega posta. Dejal sem: Moram se okrepiti, èe ne, omagam. Šel sem v prvo krèmo in si dal prinesti pred hišo merico vina.

Ta koèa je stala na strmem bregu. Pod sabo v dolini zagledam èastitega starca, ki je sedel na kamnu in molil na brojanice. Bela brada mu je visela do pasa, v obraz in život pa ga ni bilo drugega nego kost in koža. Posušila so ga leta, še bolj pa, kakor sem menil, strašna lakota, ki je pomorila takrat pod Gorjanci veè ljudi nego dvajset let pozneje prva kolera. Zdelo se mi je, da se mož milo ozira gor proti meni. Zapekla me je vest. Mislil sem si: Jaz sem res na vso moè truden, ali proti temu ubožcu sem korenjak in junak; brez vina bom prebil laže od njega. Hitro vstanem in odidem z merico v dolino.

Starcu so zaigrale solze v oèeh, ko sem mu natoèil kupico. Veli mi z ginjenim glasom: 'Mene baš ne tare nikaka sila, ali bil bi greh, ko bi preziral dar, ki mi dohaja iz pravega èloveškega srca.' Popivši merico, me opomni, naj nesem posodo nazaj, potem pa se vrnem k njemu, da se bova kaj pomenila. Razgovarjala sva se prijazno in prijetno, da nisem vedel, kako in kdaj je minil dan. Vprašal sem ga, kdo je in od kod. Odgovoril mi je: 'Meni je ime Vekomir. Porodil sem se v veliki in lepi vasi na šentjernejskem polju, katero so porušili pred tri sto leti Turki, da se ji ne pozna zdaj noben sled veè. Domovino svojo sem ljubil tako goreèe in resnièno, da sem žrtvoval zanjo ves svoj imetek, vso svojo rodovino in naposled tudi svojo kri in svoje življenje. V nagrado me je namestil višji naš gospodar za èuvaja njeni blagajnici in mi podelil milost, da ne pojdem prej s tega sveta, dokler ne uèakam dne nje slavnega odrešenja in vstajenja iz groba.' -- Vekomir pa me je pobaral, èe ne preklinjam svoje usode, da si moram iskati kruha po tujih hišah. Dejal sem: 'Nikdar še nisem klel svoje nesreèe. Beraštvo mi je naložila božja volja, katero mi je èastiti in slaviti. Jaz bi nosil vesel to težko breme, ko bi dobil vsak dan le toliko kruha, da bi se nasitil. Drugega priboljška si ne želim nobenega, dokler bom zdrav. Bridko se mi zdi samo to, da mi ljudje ne morejo dati niti živeža.' Starèek me prime za roko in veli: 'Potolaži se! Ker so tvoje želje tako ponižne in skromne, ti hoèem pomagati.'

Ko se je storila noè, vstane blagi moj tovariš ter mi reèe: 'Brate, hodi zdaj z mano. Ti si mi dal južino, jaz te vabim k sebi na veèerjo.' Zavila sva proti izvirku Težke vode in šla kakih sto korakov. Vekomir se ustavi pod strmo skalo. V nji so bila tesna, skrita vratca, ki so se precej odprla, ko se jih je dotaknil z brojanicami. Stopila sva v lep, razsvetljen hram, v katerem je stala pogrnjena miza in nekoliko stolov. Vekomir vzame iz omare rumene peèenke, rahle potice in majoliko vina. On ni pokusil nièesar, jaz pa sem jedel v slast kakor volk, tako dobro in obilno nisem še nikoli veèerjal.

Ko sem popil vino, ki je bilo pravi vivodinski pridelek, mi je zaèel razkazovati starec taka podzemeljska èuda, kakršnih bi iskal zaman po vseh kraljestvih in deželah. Mislil sem, da se nahajam v nebesih. Iz hrama se je prišlo po gladkem, marmornatem hodniku v tri velikanske dvorane, ki so se razprostirale ena za drugo. Vsaka njih je bila mnogo mnogo veèja in krasnejša nego sloveèa zagrebška cerkev sv. Štefana. Stene so se jim svetile in lesketale, kakor bi bile ulite od najèistejšega zlata in srebra. Strop so jim podpirali debeli, prelepo izrezljani stebri, katerim sem dogledal komaj do vrha. Zloženi so bili od samih dragih kamnov in biserov. Med stebri so stale visoke železne kadi, napolnjene z zlati, srebrniki ali pa z žlahmimi demanti, ki so sijali tako živo in svetlo, da se je razloèila v dvoranah najmanjša stvarca lahko brez luèi. Jaz sem strmel in se zamikal in se kar nisem mogel nagledati in naèuditi. Smehljaje se izpregovori Vekomir: 'Kajne, da ni slabo založena ta naša narodna blagajnica? Zdaj pa me poslušaj, za kakove potrebe nam je bila podarjena in namenjena. Po sedanjih hudih letih bodo nastopili dobri èasi. Kmet bo prideloval vsega dovolj in zapihala bo ostra burja, ki bo odnesla tlako in desetino. Gospoda bodo škripali z zobmi in prežali na priliko, da si prisvoje izgubljeno oblast nazaj. Zavladal bo cesar, ki bo ležal vse svoje življenje bolan na postelji. Služila mu ne bosta ni duh ni truplo. Namesto njega bodo zapovedovali zlobna gospoda. Hoteli bodo kmetom prodati zemljo in jih prisiliti zopet na tlako in desetino. Razpisali bodo tako neusmiljene davke, da jih ne bodo zmagovali niti najskrbnejši gospodarji. Vsa stara plaèila bodo ne le ostala, ampak se podvojila in potrojila. Prišla pa bodo tudi ...

  • Libri.it

  • Libri.it