TRDINA JANEZ

Title:GOSPOD VEDEŽ
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

GOSPOD VEDEŽ

S staro Jero mi ni trebalo veè shajati se na daljnih spašnikih. Ko se je sporekla nekaj s svojo gospodinjo, se je pogodila z njo moja žena in jo vzela za deklo. Izpolnila je pošteno svojo obljubo: povedala mi je še mnoge zanimive bajke in prigodbe iz starega in novega veka. Pri južini smo se razgovarjali nekoè o napredku našega naroda. Jera nas je molèe poslušala. Ko nam je beseda potekla, se je oglasila tudi ona. Dejala je: "Slovenšèina je dandanes vsakdanja hrana. Kamorkoli se pride, povsod se menijo, kdo je narodnjak, kdo nemškutar, kaj zamišlja in snuje naša, kaj protivna stranka. Jaz pa prav dobro pomnim tiste èase, ko niti najpametnejši ljudje niso nièesar vedeli o slovenšèini, ko so se pomenkovali celo duhovniki med sabo najrajši po nemško, ko se je sramoval domaèega jezika vsak, kdor je imel na sebi gosposko suknjo, brez razloèka, naj je bila plaèana ali še na dolgu. Tudi mešèani so se bahali in šopirili z nemšèino, posebno mojstri in bogatini. Teh pa ni bilo malo za moje mladosti. Takrat se je dobro živelo, pa tudi veliko zaslužilo. Denar se je trkljal od vseh strani skupaj, da èlovek skoraj ni vedel, od kod in zakaj. Pred letom 1848 je bil krvav trpin samo kmet, mešèanu pa se ni godila nobena sila. Hiša mu je stala èista, brez krajcarja dolga, in na dnu skrinje mu je ležala obsežna, usnjena mošnja ali stara nogavica, vsa natlaèena s plesnivimi križavci, šmarnimi tolarji in peticami. Rokodelec je bil takrat gospod, ne pa usmiljenja vreden beraè, kakor je zdaj. Sloveèi èevljar Rozman se je kdaj pohvalil: kako bi jaz zdeloval, da nimam veèjih dohodkov nego kakov cesarski uradnik ali kakov župnik. On se ni lagal. Pomoèniki njegovi so živeli po grofovsko, jedli pišèeta, pili starino in prejemali debelo plaèo, da je niso mogli zapraviti. Ne morete si skoraj misliti, kaki velikaši so bili v tisto sreèno dobo trgovci. Denarja je bilo na svetu kakor blata, pa ni èudo, da je obogatel vsak, èeprav je kupèeval samo z iglami, koncem, gobo in trakovi. V Novem mestu je prvakoval med trgovci poštenjak stare korenine Marin. V svojih magazinih in prodajalnicah je nakopièil blaga, da bi bil zakladal z njim lahko do malega pol kranjske dežele, in denarcev si je pripridil veè, nego jih ima zdaj vse Novo mesto in obenem vseh pet bližnjih župnij. Eno hèer je dal Pilpohu, ki je bil vaša gnada, drugo pa doktorju Rozini. Dandanes doktorjev vse mrgoli. Kdor ne ve, kako bi ogovoril kakega škrica, reci mu: doktor, pa se bo prav malokdaj zmotil. Pred štiridesetimi leti ni bilo take obilnosti. Gospod Rozina je bil prvi in dolgo èasa edini doktor na vsem Dolenjskem. Ko je prišel semkaj, so se èudili ljudje in povpraševali, kaj pomeni ta beseda. Izvedeli so, da so doktorji veliki gospodje in uèenjaki, ki poznajo vse cesarske in cerkvene zakone in vso pravico. Èuvši to novico, so gledali gospoda Rozino in se mu klanjali tako spoštljivo kakor okrožnemu glavarju ali pa proštu. Kar je rekel on, je bilo kakor pribito. V vseh zborih je imel prvo besedo in poglavitno veljavo.

Prišlo je èudovito leto 1848, ki nam je prineslo brez konca in kraja vojska, puntov in zmešnjave. Povsod so ljudje vpili, da se mora vse življenje predrugaèiti, ali malokdo je vedel kako. Posebno gospoda so bili vsi omamljeni in zmeteni. Doktorja Rozine pa ni zapustil bistri razum, spoznal je precej prvi trenutek, kaj je treba ukreniti in storiti. On ni mislil na svojo korist, nego na korist svojega naroda, na blaginjo zanemarjene in zamorjene dolenjske krajine. Dokazal je Novomešèanom in drugim svojim rojakom, da so Slovenci, in jih pouèil, kake pravice jim to daje, pa tudi, kake dolžnosti jim to naklada. S svojimi prijatelji je ustanovil èasnik, v katerem je naznanil vsemu svetu, da je mrtva Slovenija zopet oživela in se dvignila iz tisoèletnega groba. Osnoval je tudi slovensko družbo, ki se pa ni imenovala Èitalnica, nego nekako drugaèe. Èasnika sam ni utegnil pisati, ker je bil preobložen s svojimi opravili, dobil pa je zanj moža, ki je bil kakor nalašè ustvarjen za takov posel. Ime mu je bilo menda France, to prav dobro pomnim, da se je pisal za Polaka. Bil je glavica, da malo takih. Gospodje, ki so hodili v našo krèmo, ga niso mogli prehvaliti. V en glas so govorili, da se ne nahaja v vsi naši deželi ne pet uradnikov, ki bi se mogli kosati z njim v bistroumnosti, spretnosti in uèenosti. Navzlic ti sposobnosti je imel precej nizko službo v cesarskem sodišèu. K nam je prišel dostikrat pit. Vselej smo se ga obveselili, ker nam je povedal marsikatero okroglo in se pomenkoval rad z vsakim èlovekom. Gospoda so mu oèitali, da je velik pijanec. Vino je ljubil res morebiti bolj, nego se sme, ali brez škode zase in za druge: on ni zapil niti zdravja niti pameti niti svojega poštenja. Ko ga je pocedil tri ali štiri stare merice, je izvlekel papir in svinènik ter je pisal in pisal, dokler je bilo kaj praznega na papirju. V pol ure, kdaj še prej, je poèrèkal cele štiri strani. Svinènik pa mu je tekel, kakor bi plesal; tako urno ni znal sukati noben pisar svojega peresa. Kar je napisal pri vinu, je nesel potem za svoj èasnik v tiskarnico. Mi krèmarjevi smo dejali Polaku gospod Vedež zato, ker so mu bile znane vse novice, zgodbe in skrivnosti mestne in deželske. Sam Bog ve, kdo mu jih je razodeval. Nekateri so sodili, da dobiva z vseh strani od znanih in neznanih ljudi pisana poroèila, da bi jih priobèil v èasniku. Tudi jaz sem veèkrat videla, da je prišel kakov deèek in mu stisnil v roke pisemce. Èe sem ga vprašala, èigav je, mi je pokazal osle in šinil iz hiše. Ali jaz menim, da na ta naèin ni mogel vsega izvedeti. Travnovka, jako razumna žena, je trdila, da ima doma èarobno zrcalo, v katerem se vidi vsaka tajnost, ki se godi na svetu. Veèkrat sem slišala, da hodi uèenjak, ki zlaga pratiko, v globoko rupo. V tem breznu opazuje zvezde, katere razloèi lahko tudi podnevi. Po premikanju planetov ugiblje, kako vreme bo bodoèe leto, in svojo vednost naznani potem v pratiki. Mislila sem: kaj, ko bi pozvedoval takisto tudi Polak zgodbe in skrivnosti? Svoj èasnik je spisoval torej brez težave, ker mu novice niso nikoli pošle, ali dostikrat je tožil, da ne sme niti desetine tega natisniti, kar bi želel in kar bi trebalo. Gosposka je nanj bistro prežala; zdel se ji je, ne vem zakaj, preglasen in nevaren.

Èasnik so prejemale malone vse hiše, bral ga je v slast vsak mešèan, ki je znal nemški. Gospod Vedež je zbujal v njem goreèo ljubezen do slovenšèine. Trud njegov in doktorja Rozine je obrodil tako dober sad, da v nekoliko mesecih ni bilo v mestu nobenega poštenega domaèina veè, ki bi se sramoval svoje slovenske matere in krvi in jezika našega. Dandanes znajo rodoljubi lepše in spretneje govoriti slovensko, nego so znali takrat. Nemški pomenek se ne èuje tako pogostoma iz njihovih ust, tudi pojo po domaèe mnogo veè in bolj umetno in ubrano, nego se je pelo leta 1848. Ali verjemite mi, da smo bili pa vendar za marsikatero reè onda veliko bolj sreèni, nego smo zdaj. Med narodnjaki ni bilo niè prepira in sovraštva, nikake zdražbe, nobenih strank. Mešèane je vezalo tako prijateljstvo, tako splošna, zlata sloga, da mi ni moèi dopovedati. Živeli smo kakor v raju. Èe se je osnoval kakov skupen sprehod na deželo, so vzeli slovensko zastavo, pa hajdi na Trško goro, v Otoèec ali pa bliže na Trate, v Portovo hosto ali pa kam drugam. Teh krasnih veselic so se udeležili vselej vsi mešèani, kakor bi bili ena družina, ena rodovina.

Med to pšenico je rasla seveda tu pa tam tudi kaka ljuljka, ali tako poredkoma, da je ni mogla dosti onesnažiti. Ta ljuljka so ponoènjaki in postopaèi. Brez njih ga ni nobenega veèjega mesta. Nekoliko te sodrge se je nahajalo vedno tudi v Rudolfovem. Leta 1848 sta rogovilila najhuje dva negodnika, ki sta imela oba jako imovite in poštene roditelje. Zvala sta se Grgiè in Kórlièek. Grgiè je bil silen dolgin in strašno surov in nesramen èlovek. Pretepal se je skoraj vsak dan. Gorje tistemu, kdor se ga je bal. Èe se mu je pa nasprotnik krepko uprl, ga je kmalu minila srènost. Dobivši dve, tri gorke pljuske, je pobegnil. V porednosti je Grgièa Korlièek še prekosal. Za Ijubico si je izbral, ha, ha, ha -- èrno ciganko! Kaj rad se je ponašal in bahal s proštovo milostjo. Kvasil je, da ga povabi k sebi na pomenek in na južino, kadarkoli se vidita. Pravzaprav pa je lazil h gospodu zato, da mu je tožaril in ovajal svoje prijatelje in znance. Neko nedeljo so se zbrali mešèani v Vragovem logu na veliko veselico, na kateri so prepevali samo slovenske pesmi. Stoje zadaj med tovariši, je zaèel Korlièek zabavljati: 'Tega paverskega krokanja sem že sit. Pojdimo tja na onile ...

  • Libri.it

  • Libri.it