TRDINA JANEZ

Title:PETER IN PAVEL
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

PETER IN PAVEL

Ko je dopolnil general Erger-Berger trideset let, je zaèutil potrebo, da gre v pokoj. Za domovino si je bil nabral že toliko zaslug, da se je zdela gospodi njegova želja popolnoma pravièna. Dali so mu odpust brez dolgega odlaganja. Slabo se mu ni godilo niti v vojaški službi, ali jesti in piti vendar ni mogel vselej, kar in kolikor bi bil hotel. Doma na grašèini pa si je uredil življenje v vseh reèeh po svoji volji. Delal in premišljeval ni niè. Take sitnosti so mu opravljali uradniki in družina. Po dvanajst ur na dan je spal, drugo polovico èasa je porabil za tri glavne svoje zabave: lov, tepežkanje in jed. Lov je ljubil samo zato, da se naužije v hosti zdravega zraka in si ohrani zdravje. Zaradi ogromne debelosti ni mogel hoditi peš. Prejšnje èase so ga nosili hlapci, zdaj pa se je vozil na zlatih kolih, katera je dobil v dar od turškega cesarja, prijatelja svojega. V gozdu je dal izkrèiti daleè v goro prav položno in široko preseko, po kateri se je lahko vozaril. Streljal in ubijal je živali tako naredno, kakor mnogi drugi veliki gospodje tiste in tudi še poznejše dobe. Lovci so mu prignali pod nos kako ranjeno srno, ki je komaj gibala, grof jo je pogodil in vsi gonjaèi so zavpili: "Slava! General Erger-Berger je prvi lovec na Dolenjskem in Hrvaškem."

Sèasoma se mu je primrznil takšen lov, zdel se mu je pretežaven in zamuden. Nadomestil ga je s šalo, ki je bila gotovo pametna, dasi ne baš duhovita. Lovci so morali poskrbeti, da se je nameril po kratki vožnji na divjaèino, ki ni bila le obstreljena, ampak tudi že mrtva, odrta in -- peèena.

Kadar se je prav posebno udobrovoljil, se je kratkoèasil najrajši s tepežkanjem. Vozniku, hlapcu, ali kakemu drugemu èloveku, ki ga je sreèal, je založil s pestjo pljusko, ali ga brcnil od zadaj, ali mahnil po njem na vso moè s palico, ali pa ga zbodel v stegno z ostrim šilom. Tega ni delal iz jeze, marveè za svoje veselje, da se je smejal. Kolikor bolj se je udarjenec in ranjenec zvijal, kremžil in cmeril, toliko ljubše je bilo grofu, tem obilnejšo nagrado je prejel od njega za boleèine. Pograbil je vsakega, kogar je tepel, za uho ali za nos in ga vlekel v grajsko klet ter ga napojil prav do sitega. Naposled mu je dal kak srebrn denar, za nameèek pa navadno še eno pljusko ali brco. Take šale se dolenjskim grašèakom niso zdele surove in sramotne. Zadnji prijatelj jim je bil, kar jaz vem, žlahtnik Paraviæ. Mož ni bil slovenske krvi, ali imel je slovenske podložnike, tudi je zahajal rad v Ljubljano, v Ribnico in na Toplice. Pretepel in obunkal je marsikaterega našega rojaka. Mnogi so komaj èakali, da jih lopne, kajti dobro so vedeli, da se jim bo mastno plaèal vsak udarec.

Lov in tepež je smatral Erger-Berger bolj za postranski veselici, glavna zabava pa sta mu bila in ostala v vojski in miru jed in pijaèa. Obedi so mu trajali od poldne do kasne noèi. Manj nego trideset skled ni prišlo noben dan na mizo, in to še brez sadja, potic, tort in drugih slastic. Tajna zgodovina dolenjskih "vaših gnad" nam je zapisala in ohranila natanko spomin tistih jedil, ki so najbolj dišala slavnemu generalu. Ta obedni izkaz nam sprièuje, da se je kupilo in omislilo za njegovo lišpavo grlo in obširni želodec vse, karkoli se je nahajalo sladkega, prijetnega, okusnega in pomiènega v bližnjih in daljnih deželah, naj ležé v Evropi ali Aziji, takraj ali onkraj Atlantskega morja. Pohvalno se mora priznati, da pridelkov in priredkov domaèega kraja ni zanièeval tako neumno kakor nekateri naši "domorodci", ki so razvpili Dolenjce za najslabše kmete v cesarstvu in se silijo s to nesramno lažjo celo v èasnike slovenske. Naše dobro izpitane kopune je imel za najžlahtnejšo kuretino na svetu, s katero se ne morejo kosati niti sloveèi hrvaški purani ne ogrske gosi. Trdil je, da se jih èlovek nikoli ne navelièa, èe jih jé tudi trikrat v tednu. Kruh se mu ni smel peèi iz nobene druge pšenice nego iz podgorske, kajti našel je v njej take odliènosti, ki jo povzdigujejo nad isto italijansko. O banaški je molèal, ker se je je takrat še malo pridelovalo v opustošenem Banatu. Neizmerno je èastil in hvalil tudi smetano dolenjskih krav, ki se pasó po suhih, sladkotravnih gorskih košeninah in lazih. Enako visoko je cenil soèno svinino zakrakovskih prascev. Vselej, kadar jo je užival, se je smejal bedakom, ki so dobivali svinje in svinjsko meso z Nemškega in Italijanskega. Slovenske èebele in èebelarje je razglasil za najprve v Evropi in znanost mu je pozneje to mnenje potrdila. Njihov med mu je bil najljubši zajtrk. Istotako je jedel v slast èudovito dobri fižol, ki raste po dolenjskih vinogradih, naj bo nakolski ali pa pritliènik, prajz, èešnjevec, koks ali samozrnec. Poleg govedine mu je morala stati vselej skodelica hrena. Tudi ta je bil domaè pridelek, izkopan blizu Preène iz prhke zaloške zemlje. Krškim rakom je zaèel grof prvi širiti po svetu slavo. Najokusnejši so se mu zdeli rumeni velikani, ki jih je pralo šumeèe slapovje pri Žužemberku, in pa tisti težki korenjaki, ki so gomazili v skalovju pod Rumanjo vasjo. Ali on je dokazal, da žive preizvrstni raki v vseh dolenjskih vodah in ne le v Krki. Ko so ga vprašali, katerim bi odloèil itak prvo mesto, je dejal, da imajo najkrhkejše in najslajše meso mirnski v obližju grada Rakovnika, ki je dobil od njih svoje ime. Postrvi so mu nosili ribièi iz veè studencev, najboljše so se cedile po njegovi misli v Težki vodi. Krko pa je èastil in ljubil bolj nego vse druge reke zaradi odliènih sulcev, šèuk, vider, povodnih rac in labodov, ki so mu dohajali iz njenih valov na mizo. Tudi za gobe spada po njegovem sprièevanju dolenjska krajina med najbolj blagoslovljene v Evropi. Zlasti se je obveselil, èe je zagledal zajca. Gobe te vrste so tako silne, da napolni že ena sama velik preramen koš. O sadju mi ni treba govoriti. Dolenjske slive so sladke kakor cuker, pa ni èudo, da grof ni maral nobenih drugih. Dolenjsko breskev je imenoval oduševljeno diko in ponos dežele slovenske, kraljico in zmagovalko vsega avstrijskega sadja zaradi njene divne lepote, soènosti, dobrote in dišave. Denarjev je potrošil seveda najveè za draga francoska, španjolska in ogrska vina, ali skušnja ga je izuèila, kako dobro se prileže želodcu tudi domaèa kapljica, zlasti tista, ki dozoreva v Gadovi peèi, Drenovcih, Grèevju, v obeh Trških gorah (novomeški in krški) in v mali, ali neskonèno prijazni Gobici pri Št. Rupertu.

Ker je hrepenel general Erger-Berger tako strastno po vseh dobrih darovih matere prirode, se ne moremo èuditi, da je smatral za svoje glavne uradnike kuharje in kuharice. Isti oskrbnik se ni smel povzdigovati nad nje. Za nadzornico in vodnico vsega kuhinjskega dela in svetišèa je izbral grof izmed mnogih tekmic hèer našega rodu, bistroumno Meto. Dolenjke slove že od nekdaj za dobre kuharice. Meta se je porodila v Št. Vidu pri Stièni, ki nam je dal že toliko glasovitih krasotic in umetelnic. Z lepoto je Bog ni nadaril baš obilo, ali razen svojega obrta je znala in razumela še marsikaj drugega. Enako spretno je rabila jezik svoj in svojega bližnjega. Ustni grajski "Dnevnik" je uredovala neprekosno korenito in duhovito. Znanke je imela v kuhinjah in otroèjih spalnicah vseh dolenjskih gradov. Od njih je zvedela hitro in natanko vse novice, zgodbe in skrivnosti grajske gospode ter jih potem poroèala, seveda dobro osoljene in zaèinjene, svoji gospe in prijateljicam. Meta je pazila na vso kuho, posebno pa ji je bilo skrbeti za okusno juho, vlažno govedino in slastno privaro in omako.

Razne peèenke pa je pripravljal drug izvedenec, Kraševec Balša. Grof je iztaknil ta biser pri baronu Rosnarju, vrstniku in prijatelju svojem, ki ga je bil vabil na obed. Tako dobre peèenke kakor na tem kosilu ni prej nikoli jedel in v glavo mu puhne misel, da mora biti Balša vsekako njegov. Barona vpraša, koliko mu dá za kuharja. Dobivši nepovoljen odgovor, da ni in ne bo nikoli naprodaj, zaène nagovarjati Balšo samega, naj pride h njemu služit. Sluga mu veli, da bi se tega ne branil, ker se mu godi pri Rosnarju dosti slabo, ali ga ne sme zapustiti, kajti je podložnik njegov. Grof se zasmeje: "To niè ne škodi. Èakaj danes štirinajst dni zveèer za grajskim vrtom. Ker ne smeš iti od tod zlepa, te bomo pa ukradli." Èez štirinajst dni prideta o mraku za baronov vrt dva grofova hlapca, posadita Balšo na konja in odjašeta z njim proti Gorjancem.

Spretne slašèièarice Polone se je polastil ErgerBerger na drugaèen naèin. Služila je prej pri vitezu Šalku, s katerim je bila zadovoljna, da ne bi bila šla rada od njega. Šalk se je zabaval najbolj z igro. Grof najme za veliko plaèilo glasovitega kvartaèa Šinkenturna ter ga pošlje k vitezu, da bi igral z njim za Polono. Vitez izgubi igro in Polono, katero odvede zmagovalec ...

  • Libri.it

  • Libri.it