 |
| |
TRDINA JANEZ
Title:JUTROVICA
Subject:FICTION
Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih
JUTROVICA
Kranjska dežela je slovela nekdaj za bogato kakor malokatera druga. Rodila je od konca do kraja obilo najlepšega žita in najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli peèenko in potico, pili starino in spali na pernicah. Na Kranjsko so prišli trije stari romarji: sveti Trije kralji. Oglasili so se najprej pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali vsakemu kos ajdovega kruha, kupico mrzle vode in za posteljo strnen otep. Rekli so tudi vprièo njih, da vlaèugarji še take postrežbe niso vredni. Za ta greh je Bog hudo kaznil gorenjske kmete. Strnenega žita dosti pridelujejo, ali ostaja jim samo slama za posteljo: zrnje morajo prodajati, da zadovoljijo s skupljenim denarjem gospodo. Jesti jim je treba ajdov kruh, ker boljšega niso vredni. Zemlja jim je nehala dajati vino, katerega niso privošèili svojemu bližnjemu. Ostala pa jim je dobra mrzla voda in tudi pravica, da smejo pri njej, kolikor jih je volja, peti, gosti in plesati! Sv. Trije kralji so se mudili še dalj èasa na Gorenjskem. Šli so zaporedoma k vsem stanovom. Ljudje so jih sprejemali mrzlo in zanièljivo; samo pop, rezar in konjederec so jim dali drage volje vse to, kar so sami imeli in uživali. Zato pa je te tri tudi Bog blagoslovil in jim povrnil dobroto z dobroto. Podaril jim je dober kruh in zaslužek ne le doma, ampak po vsej sosešèini. To je vzrok, da dobiš gorenjskega duhovna po vsem Kranjskem pa tudi po bližnjih škofijah; ravno tako si delata dobièke po širokem svetu gorenjski rezar in konjederec.
Spoznavši Gorenjce, so se napotili sv. Trije kralji na Dolenjsko. Kmetje se jih niti tam niso obveselili. Dali so vsakemu kos zmesnega kruha iz ovsa in prosa, kupico najslabšega vina in za posteljo jeèmenov otep. Obenem so zabavljivo godrnjali, da je za beraèe vse dobro. Bog je kaznil tudi dolenjske kmete. Odslej so morali jesti zmesen kruh iz ovsa in prosa, ker je za nje vse dobro. Vino, katero jim je trta rodila, je bilo zveèine tako kislo in prazno, da so ga imenovali sosedje: cuckovec, cvièek, žvižgalec, zelnica, nedolžna kri. Razen jeèmenove slame za posteljo jim je resda tudi ostala jeèmenova kaša, ali ne za slast in veselje. Pustega "bizgeca" se boji kmet in družina, celo beraèi ga preklinjajo. Sv. Trije kralji so pohodili tudi na Dolenjskem vse stanove. Po kršèansko so jih sprejeli in pogostili samo oskrbnik, sebenjak in kuharica, in Bog je te tri stanove blagoslovil. Èe se dolenjskemu oskrbniku ne ljubi veè služiti, si kupi grašèino in, èe se prodaja kakemu kmetu grunt, kupi ga sebenjak. Dolenjskim kuharicam ponujajo dobro službo domaèa in tuja gospoda: nahajajo se po Ljubljani in Zagrebu, po Gradcu in Trstu in marsikatera se je že prav na bogato omožila in se povzdignila za gospo.
Kranjska nepriljudnost in skopost se je razglasila in razvedela po vseh deželah in narodih in vzbudila do Kranjcev splošno nejevoljo in sovraštvo. Èe pride kranjski revež na Štajersko ali drugam, ga pitajo povsod z vlaèugarjem in beraèem in gonijo brez usmiljenja iz hiše. Ako dobi kak dar, ne dado mu ga iz dobrega srca, ampak zato, da se nadležnika iznebe. Tako se morajo pokoriti zdaj za grebe hudobnih sprednikov ubogi vnuki!
S Kranjskega so potovali sv. Trije kralji na Hrvaško. Proti veèeru so prišli v borno vas Mrakovico. Ime je dobila od tod, ker je sijalo sonce komaj pol ure nanjo. Od ene strani so zapirali dolino strmi Gorjanci, od druge pa navpièna gola peèina, ki je kipela še èez oblake. Ko so videli blagi Mrakovièanje stare romarje, so se jim smilili prav v srce in vabili so jih k sebi od prvega do poslednjega. Sv. Trije kralji so šli k županu, ker jih je bil prvi zagledal in povabil. Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo dobrega doma in pri sosedih: slanine, pleèa, bravine, peèenega purana in še marsikaj drugega. Pripravila jim je tudi dobre postelje, za vsakega mehko pernico, da se jim trudni udje slaje odpoèinejo. Ko pa se je storila noè, je postavil župan prednje debelo vošèeno sveèo, katero je bil kupil pred praznikom svetih Treh kraljev, da je gorela na èast tem svetnikom in pred njihovo podobo. Stari romarji so se pomenkovali preprijazno z njim in z vso njegovo rodbino. Pripovedovali so jim o svoji domovini, o sreèni Jutrovi deželi, ki se zove jutrova zato, ker jo obseva sonce od ranega jutra do poznega mraka. Pravili so jim o vseh prerazliènih žitih in sadežih, ki v njej dozorevajo, in o neskonèni slasti in dobroti njenega vina, kateremu ni najti enakega pod božjim soncem. Župan vpraša svoje goste, èe je Jutrova dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu odgovori: "Proti zahodu se poteže dolga gora, kakor vaši Gorjanci, ali skloni se ji dvigujejo povsod tako polahkem, da se komaj pozna: hude strmine, ki se ne bi mogla obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oèi neso, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje razumeli, vam bom pokazal z voskom, ki se je nakapljal od sveèe, vašo deželo in jo z'našo tako zenaèil in poravnal, da ne bo ostal med njima noben razloèek. Pazite! Tod gredo strmi Gorjanci; tod se vleèe dolga, žalostna tokava, v kateri stoji vaša Mrakovica, in na tej strani moli proti nebu navpik ta nesreèna, ogromna peèina, ki jemlje dolini svetlobo in gorkoto blagodatnega sonca. Najprej se morajo Gorjanci tako nagniti, da se bo dobilo dovolj pripravnega prostora za vinstvo in senožeti." O teh besedah pritisne èastiti starec vošèeni kupèek, ki je pomenil Gorjance, in zdajci se zaèuje proti zahodu strašanski polom, kakor da bi se bil podrl mogoèen hrib. Potem se dotakne drugega kupèka in veli: "Ta vaša navpièna skala ni za nikako rabo, treba jo je povse odstraniti." To rekši, potlaèi in razplošèi okapke, ki so pomenili navpièno peèino, da ni ostalo niè višave, obenem pa se zaèuti grozovit potres, kakor da bi se bila navpièna skala utrgala in pogreznila v zemljo. Po tej šali se dvignejo stari romarji, žele županovim lahko noè in gredo spat. Župan pa pravi ženi: "Poglej èudo! Prisijal je mesec, katerega nismo v tem hramu še nikoli videli." V spanju so se mu prikazali sv. Trije kralji, zahvalili ga za postrežbo in blagoslovili. Zjutraj ga zbudi žena in veli: "Poglej novo èudo! V hram nam je posijalo sonce, ki ga Mrakovica dopoldne še nikoli ni videla!" Ko je župan pogledal, èe so dragi gostje že vstali, je našel postelje prazne, videl pa je skoz okno vso neizreèeno krasno podobo Jutrove dežele, katero so zapustili. Zdelo se mu je, kakor da ga je prenesel kak božji angel iz mrtve pušèave v nebeški raj. Navpièna skala je izginila brez sledu, kakor da ne bi bila nikdar skrivala nesreèni Mrakovici sonca. Gorjanci so se nagnili na stran, njihove puste strmine so se izpremenile v prisojne in položne rebri, ustvarjene kakor nalašè za uspešno rast božje kapljice -- najplemenitejšega pridelka na vsem neizmernem prostoru naše slavjanske domovine. Pod Gorjanci in njih odrastki pa se je širila proti Metliki, Karlovcu in Zagrebu prerodovita ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, cvetnimi lokami, košatimi vrti, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Uboga Mrakovica si je brzo opomogla in razcvetela. Zaselila je s svojimi prebivalci slavno Vivodino in vso bogato krajino, ki se razprostira tja do Jastrebarskega trga. Ali vnuki niso ohranili v vseh reèeh nedolžnih nravov, ki so dièili in osreèili staro Mrakovico. Njihovi grehi so zakrivili, da se je èista podoba Jutrove dežele na mnogih mestih okrušila in pohabila. Sem ter tja kaže zdaj mesto prijaznih dolcev blatne jarke, mesto ljubkih, povsod plodonosnih bregov odrte robove in strme klance. Tudi še marsikatera druga milina in lepota se je na njej popolnoma izbrisala ali vsaj zamazala. Vendar pa ji je ostalo še dovolj èudovito dražestnih èrt in oblik, da se domisli èlovek brez truda prvotnega obrazca najsreènejše zemeljske krajine. Vivodinska in druga sosednja vina slove še zmerom daleè preko mej hrvaškega kraljestva. Tovorniki hodijo ponje o dobrih letinah iz vseh krajev in koncev, ker so uverjeni, da slajših in moènejših ne bi nikjer dobili. Ali ponje hodijo tudi o slabih letinah, ker jih uèi skušnja, da se vivodinska in sosednja vina upirajo skoraj vselej zmagovito vsem nepogodam in udarcem vremena in letnih èasov. Božji blagoslov pa se usiplje Hrvatom z obilno mero tudi na polje in vrte, na hleve in dvore. Hranijo se lahko ne le s kruhom, ampak tudi s svinino in bravino, s tolstimi purani in vsako drugo kuretino. Pernate postelje vidi osupnjeni popotnik v najpreprostejših kmetiških koèah, v katerih bi prièakoval komaj slamnate. Ta rodovitnost in to bogastvo sta dar božje milosti, katerega so prinesli sveti Trije kralji gostoljubni hrvaški zemlji. In blagoslov ji bo stal, dokler bodo ohranili bratje Hrvatje zlata svojstva in plemenite navade svojih oèetov: spoštovanje starosti, ljubezen do bližnjega, priljudno postrežnost proti znanim in neznanim, domaèim in tujim gostom in popotnikom. V spomin svetih romarjev, prišedših iz Jutrove dežele, in velike sreèe, katera je došla po njih Mrakovici, je izgubila ta vas svoje staro, tako otožno ...
|
|
|
