TRDINA JANEZ

Title:GLUHA LOZA
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

GLUHA LOZA

Krošnjarja Pavleta je dobro poznala vsa Bela in dolenjska in še marsikatera druga krajina. Mož je izkusil po svetu veliko neprijetnega in hudega, ali tako strašnih reèi ni videl in doživel nikjer kakor v "Gluhi lozi" na Gorjancih. Zgovorni starec mi je povedal to dogodbo takole:

"Mislil sem iti zopet na Nemško, kakor smo mi dejali, ali na Kvakarsko, kakor govori naš mlajši rod. Dva dobra znanca in nekdanja tovariša sta me spremila do Štreklovcev. Bil je vroè poleten dan in nedelja. Krošnjarji se odvadijo radi božje službe. Brez maše smo šli v Štreklovcih pit. Jedi se je malo dobilo, vino pa je bilo prijetno in srkali smo ga v slast od sedmih do desetih. Koliko bokalov smo ga udušili, ne pomnim, to pa dobro vem, da ga je bilo zjutraj preveè. V pijaèi se domisli èlovek vsake neumnosti. Tovariš mi je rekel: 'Pavle, narediva stavo! Jaz pravim, da ti nimaš toliko srca, da bi se drznil mahniti èez Gorjance kar od tukaj, brez ceste, èez hribe in gošèave. Vem, da se bojiš Gluhe loze, ker pravijo Kranjci, da tako straši.' Mene so te besede razžalile in vnele. Dejal sem: 'Tu je roka! Gluhe loze se boje babe, ne pa jaz. Stava velja! Èe jo dobim, kar se bo gotovo zgodilo, mi boš dal desetak. Navlekli smo se ga; èas je, da se poslovimo in loèimo. Èez Gorjance jo bom udaril kar precej, da me boš sam videl, èe boš hotel.'

Tovariš je bil zadovoljen. Ko smo se o stavi še bolj natanko pomenili, smo plaèali raèun, se poljubili in pozdravili in šli vsaksebi, jaz na levo, onadva na desno, nazaj proti Èrnomlju.

Iz Štreklovcev sem se dvignil ravno ob desetih. Bil sem takrat mnogo mlajši in moènejši nego zdaj, pa sem dirjal kakor jelen. Ob enajstih, vsaj ne dosti kasneje, sem stal že na Gorjancih. Pred sabo sem videl globoko nižavo, za njo precej visok hrib, za hribom pa le nizke grièe in hosto. Na zadnjem grièu se je svetila kapiteljska cerkev novomeška. Po kratkem oddihanju sem rekel: 'Hajdimo dalje!' V dolino sem prišel, da nisem vedel kdaj. Potem je šlo zopet v goro, na tisti precej visoki hrib. Takrat sem se nekaj zamislil v svojo malo trgovino, pri katerem kupcu bi jemal blago, kam bi ga nosil naprodaj in v druge take reèi. Ko sem se teh misli iznebil in se zaèel znova ozirati, sem se silno zaèudil, pa tudi ustrašil. Svet okoli mene se je bil ves spremenil. Iz enega hriba se jih je naredilo deset, dvajset in še veè. Stali so, kamor sem pogledal, in za njimi so molele še višje gore. Nad Štreklovci je ptièev vse mrgolelo. Peli in žvižgali so lišèki, kosi, kalini, konopljenke in še brez števila drugih. Koder sem pa zdaj hodil, ni bilo èuti ne enega glasa. Bilo je mrtvo in tiho kakor v grobu. Od groze me je spreletavala zdaj zima, zdaj vroèina. Rad bi se bil vrnil, pa nisem vedel, ne kod ne kam. Lezel sem poèasno dalje kakor kak izgubljenec. Zdaj nisem mogel veè dvomiti, da sem zablodil v Gluho lozo, v tako hosto, kamor se ne sliši noben zvon, v hosto, katere ni posvetila ne noga nedolžnega otroka ne molitev spokorjenega grešnika, v tisti nesreèni kraj, ki ni prejel nikoli božjega blagoslova in božje milosti.

Grozovito me je zmotila in zapeljala moja brezumna predrznost! Na vsakem koraku so se mi množile strahote in prikazni, kakršnih nisem videl poprej nikjer, ne na slovenski ne na nemški zemlji, in stopale so predme, le pomislite, po belem dnevu, katerega, pravijo, da se vsi strahovi boje. Èe sem pogledal proti jasnemu nebu, je viselo nad mano žalostno, krvavo sonce, ki me je žgalo v glavo kakor sam peklenski ogenj. Ko sem povesil oèi, sem zapazil novo èudo: izgubil sem senco! Brez sence in hlada je stala tudi loza okoli mene. Moralo je biti nekaj èez poldne, pa so zijali name s skal in dreves èuki in sove, kakor da je polnoèi. Deževalo že ni cel mesec, po razpokanih tleh pa so se plazili gnusni moèeradi kakor po kakem velikem nalivu. Po ti hosti, mislim, da še ni pela nikoli sekira, in vendar je bila vsa pokveèena, škrambolasta, nagnjena in polomljena. Stal je tu hrast, tam bukev, gaber, javor, klen, ali vsako drevo je imelo èrne veje kakor da so ožgane in polne trnja, ki me je neprenehoma prijemalo in zbadalo. Pa kako grdo, sivo in napikano je bilo perje. Take žalosti nisem videl nikoli, niti pozno v jesen. Èe sem potipal kako pero, med prsti se mi je zmelo in zdrobilo, kakor da je suho. To se je godilo, da ne pozabim povedati, sredi rožnika! Ali to še ni niè, prišle so mi na ogled veliko hujše reèi. Po tleh so ležale sem ter tja èloveške roke, noge in druge kosti, vse raztrgane in krvave, kakor da so jih oglodali ravnokar volkovi. Iz razpoke v skalovju je režala vame mrtvaška glava! Na tenki vejici je viselo za rdeèo žilico gnusno zateklo oko. Na drugo oko sem skoraj stopil. Ko sem odskoèil in ga jel bolj natanko ogledovati, se je izpremenilo -- v živega polža! Od vseh strani so se mi paèili grdi obrazi kakor predpustne šeme. Èe sem se ozrl na desno, so odskoèili na levo; èe sem pogledal na levo, so mi nagajali na pol vidni in na pol nevidni na desni strani. V vsakem grmu je tièala rogata, èrna glavica, ki mi je molela jezik. Èe sem bliže stopil, se je izprevrgla v suho grèo ali pa v kolenèasto korenino.

Tako me je strašilo dobro uro in še veè, pa sem zaèel misliti: za božjo voljo, to vendar ni mogoèe, da bi bila Gluha loza tako prostorna: Cerkve so v Rožnem dolu, Lazah, Uršnih selih, Pod gradom, na Ljubnem in v Cerovcu. Od nekod bi se moral že vendar kak zvon èuti. Kaj ko bi hodil jaz po hudi zmoti zmerom v okoliš, ne pa naravnost proti Novemu mestu? Da spoznam resnico, sem privezal za vejo bel trak in sem jel korakati potem naprej med drevjem po stari stezi. Lahko si mislite, kako sem ostrmel, ko sem prišel že èez pet minut nazaj do traka! Hu, visela je na njem debela kaplja krvi! Ali zdaj sem se preveril, da se doslej že dolgo nisem pomikal veè naprej, nego venomer naokoli! Precej sem zapustil stezo in okrenil v gošèavo, naj že pridem, kamor hoèem. Kmalu zagledam prelaz in za njim nizko, okroglo, prelepo zeleno dolinico. Okoli nje so štrlele visoke, èrne peèine; v sredini dolca pa je rasla cvetoèa lipa. Ko sem dospel v dolino, so se mi prikazale tri reèi, ki so mi nov strah obudile. Pred nekoliko trenutki sem bil še brez sence, zdaj vidite, sem je imel preveè, ležala je okoli in okoli mene, bila je tedaj okrogla! Po vrhu peèin je bilo zagrnjeno nekaj belega, ki se je gibalo sem ter tja, kakor da se suše velikanske rjuhe in jih napihuje in pridviguje položen veter. Zrak je bil drugaèe tako miren, da se nobena bilka ni ganila, na lipi je pa v vejah tako vršalo kakor v sivem oblaku, preden se zaène usipati toèa.

Ali dasiravno sem se nekoliko bal, sem šel vendarle pod lipo in se ulegel v gosto grivino, da se odpoèinem. Od truda in vroèine so se mi oèi kmalu sprijele, ali trdno zaspati mi ni bilo mogoèe. Ležal sem omamljen in kakor otopel brez èuta in misli kakih deset minut. Potem pa so se zaslišali lahki koraki, ki so se lipi od raznih strani bližali in se nedaleè od mene strnili in jeli vrteti okoli lipe. Obenem pa se oglasi petje, tako sladko in milo petje, kakršnega moja ušesa še nikoli niso èula. Slišal sem dostikrat ubrane, preumetno zvoneèe glasove v dunajskih in monakovskih cerkvah. Radostno sem poslušal lepe pesmi slovenskih dijakov, še radostneje pa èisto prepevanje edine deklice, ki me je na tem svetu zmotila. Ali vsi ti glasovi niso bili niè, prav niè proti tistemu petju, katero mi je donelo na ušesa v Gluhi lozi pod košato lipo. Tako pojo morda nebeški angeli, ali èloveškemu grlu ni bila podarjena ta slast in milina.

Ali zdaj pa èujte še eno èudo, ki je bilo zadnje, zame pa najstrašnejše. Mene dobro petje neizreèeno gane in prevzame. Nobena druga reè me na svetu tako ne veseli, niti godba. Zdi se mi, da mi vzrastejo peruti in da bi lahko zletel pod oblake kakor škrjanec. Pesmi, katere sem slišal pod lipo, pa so me stiskale in dušile, da mi je kar sapo jemalo. Obhajala me je taka žalost in obupnost kakor še nikoli ne, kar sem na svetu. Bil sem neskonèno bolan, slab in nesreèen. Najrajši bi bil umrl. Huje, mislim, da ne more biti niti pogubljenim dušam v peklu. Pridvignil sem glavo, da bi videl, èigavi so ti glasovi, ki zapirajo sapo in me more tako nemilo. Ali gledati mi je biio težko, strašno težko. Pred oèmi se mi je vlekla èrna megla, po kateri ...

  • Libri.it

  • Libri.it