TRDINA JANEZ

Title:VILA
Subject:FICTION Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

VILA

Na Gorjancih so prebivale v stare èase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne oèeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblaèile so se v belo tanèico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo èesale, in to vselej o zarji. Takrat jih je èlovek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Èloveške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih èlovek nikoli ni navelièal poslušati, toda ni jim bilo povšeèi, da jih kdo èuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo veèerjale, podnevi pa niso drugaèe niè uživale, razen èe jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, vèasi tudi v obe roki in nogi; èe so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihèe zaslediti in dvigniti. Èe jih je našel kdo po nakljuèju, mu niso prinesli sreèe, ampak kvar in pogubo: Pravico, se z njimi okoristiti, je imela samo nedolžna mladež. Sploh ni ubranila èloveka vilinske jeze nobena druga reè kakor neoskrunjena nedolžnost. Veèkrat so vile vzele svoje dragotine iz podzemeljskih kleti in jazbin in so jih sušile na kakem prisojnem kraju. Èe se je nameril nanje nedolžen otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika pa so gotovo umorile. Kmetje so se vil po eni plati moèno bali, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: "Sejte, sejte!" so šli sejat, in seme jim je takrat vselej dobro obrodilo. Kadar so svetovale: "Režite, koljite, vežite, kopljite, berite!" so se napotili še tisto uro v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkovalo posode. Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za kršèansko vero. Dokler so hodili Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi prav pogostoma. Velevale so jim, kaj jim je delati, èesa se ogibati. Pomagale so jim v vsaki sili, sosebno brižljivo pa so ozdravljevale rane iz vojne vrnivših se junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli, ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in ubogi bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki podložili Švabi in se po njegovem ukazu jeli vojskovati tudi s kristjani, so pobegnile srdite vile za vselej z Gorjancev, in zapušèeni vojaki so umirali od teh dob tudi za neznatnimi ranami. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi na zaklade, ali niti ona ni hotela ljudem niè veè svetovati, kdaj in kako naj prièno kak posel; tudi bolniki so jo klicali zastonj na pomoè.

Med Uskoki je živel slavni junak Petroviè, ki si ni ogrdil rok nikdar s kršèansko krvjo. Kadar je pridivjal besni Turèin, je padel nanj kakor ognjena strela; zadržati ga ni moglo nobeno število sovražnikov in nobeno število krvavih ran. Èe pa ga je klical Švaba na boj proti kristjanom, se je prekanjeni junak potulil in legel v posteljo. Kakor za smrt bolan je ležal in javkal v postelji po dve in tudi po tri leta, dokler ni pregrešna vojska minila. Lepa vila je to vedela in se v Petrovièa zaljubila. Hodila je pogostoma mimo malega hrama, v katerem je popival s pobratimi sladko vivodino. Petroviè jo je ugledal in povabil v hram, nevede, kdo je in od kod. Pogovarjala sta se o marsikaki reèi. Junak ni èul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, in na nobenem obrazu ni opazil še toliko cvetja in žive lepote kakor na njenem. Èudno se mu je zdelo samo grlo mlade deklice. Bilo je tanko in prozorno, da se je razloèila vsaka kapljica vina, ki je po njem pritekla. Po daljšem pomenku je zaèel Petroviè vilo izpraševati, kdo je in od kod. Ona mu je pa velela, da naj nikar po tem ne povprašuje, èe mu je kaj mar, da bi še kdaj z njo govoril. Junak ni vedel, kaj bi o nji mislil, ali ta reè ga je tudi malo skrbela. V vilo se je tako zaveroval, da bi mu bila ostala ljubša od vseh deklet tega sveta, ko bi bil tudi izvedel, da je hèi najsirotnejše beraèice. Enako ljubezen je èutila do njega tudi ona. Samo dve reèi ji nista bili všeè: da ga ni mogla najti nikoli brez društva, še veliko manj pa to, da so vse deklice tako zaljubljeno svoje oèi vanj upirale in mu tako zmotljivo namigovale.

Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turèin. Petroviè je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil je tudi veliko grdih in nevarnih ran. Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je hodila ljubimca zdravit. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Lahko bi ga bila ozdravila v treh dneh, ali ni hotela. Veselilo jo je, da ga more brez prièe gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo veè zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji nego zdravega v hramu. Tako je preteklo veè tednov in mesecev. Junak je izgubil boleèine že prve dni, ali vstati ni mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti. Petrovièeva mati je imela dosti opravil zunaj hiše, da vile nikoli ni zapazila. Junak je pa dobro vedel, da ga nekdo zdravi, ker je našel po spanju na ranah vselej nove obveze. Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika, in slednjiè se je domislil. Ko je prišel èas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oèi, kakor da trdno spi. Vila stopi v izbo tiho kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila, da trdno spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, potem pa se usedla k njemu in ga zaèela premilo gledati in božati.

Petroviè je vse to dobro videl in èutil. Uveril se je, da ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Spreletela ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da je ta deklica gorska vila. Pol življenja bi rad dal, ko bi mogel izvedeti resnico. Postelje se je bii že strašno navelièal. Ko ga je prišla vila spet obvezovat, je rekel, kakor da govori v sanjah: "Še tri dni bom trpel; èe mi ne odleže, da bi lahko vstal, bom vzel puško in se ustrelil." Vila je to èula in se prestrašila. Obvezala mu je rane z dolgo, neznano travo, ki je junaka še tisti dan ozdravila. Petroviè je bil zdrav, ali ni hotel vstati. Vila je prišla drugi dan gledat, kako mu je; on se je pa zopet potajil, kakor da bi spal. Ran mu ta pot ni veè izpirala in obvezovala, ampak ga je dalj èasa samo milo gledala in božala, potem pa tiho zopet odšla. Petroviè skoèi iz postelje in hiti za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti. Šel je za njo najprej v vinograde, potem v gošèavo. Na kraju gošèave je obstal in se skril. Vila je tekla k bistremu studencu, se slekla in skopala, potem se pa zopet oblekla, ulegla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petroviè prikoraka zlahkoma k nji in jo gleda. Tako krasna se mu ni zdela še nikoli. Junaku zaène srce utripati, rad bi se premagal, ali ni mogoèe. Nagne se hrepeneèe do nje in jo poljubi in objame. Vila se predrami, skoèi kvišku in ustreli Petrovièa v srce. Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplaèe in ustreli v srce tudi sebe. Ležala sta eden poleg drugega kakor speèi ženin poleg speèe neveste. Ljudje so iskali Petrovièa noè in dan. Našli so ga šele èez nekoliko tednov daleè gor na Gorjancih pri bistrem studencu pod košato lipo vsega gnilega in razjedenega. Poleg njega je ležala kepica snega. Ljudje so se zaèudili, ko so videli sneg o svetem Jakobu. Nihèe ni pogodil, kaj pomeni ta bela kepica; nihèe ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesreène vile.


...

  • Libri.it

  • Libri.it