TRDINA JANEZ

Title:BRATOVSKA GOMILA
Subject:FOLKLORE Scarica il testo


Janez Trdina
Bajke in povesti o Gorjancih

BRATOVSKA GOMILA

Pri Sv. Roku na Tolstem vrhu se je praznovalo preveselo prošèenje. Po službi božji so se šli romarji krepèat z izvrstnim domaèim vinom in z jedili, ki so jih prinesli s sabo ali pa jih dobili na gori. Proti veèeru se je bil prostor okoli cerkve izpraznil, samo za eno mizo je sedelo še krdelce mladih, izobraženih Slovencev, katere je oduševljeval za domovino in slavljanstvo z iskrenimi govori podgorski pesnik Hudolin. Ko je zaèel Gorjance zastirati mrak, se je dvignila tudi ta odlièna narodna družba. Za slovo so trèili vsi njeni udje s svojim prvakom Hudolinom, želeè zdravja in vsake sreèe njemu in njegovi izvoljenki, žarnooki Hrastnikovi Milki. Izpivši vsak svojo kupico na slavo in napredek svete narodnosti naše, segli so si mladenièi v roke in se napotili po raznih cestah in stezah proti domu. Pesnik se je obrnil na desno in hitel skozi hosto v dolino, kjer mu je stala rojstna vas in oèetna hiša. Storila se je krasna, topla, meseèna in jasna noè. Zrak je bil popolnoma èist, le ob daljni Krki se je potezala tanka, komaj vidna meglica. Oziraje se nanjo je zapel Hudolin z zvonkim glasom, toda s slovenskim izgovorom in po svojem napevu rusko pesem:

"Nošèni kroz mir
tumit,
šumit
Gvadalkivir . . ."

Dospevši pod hribom na pisano loko, je stopil na okrogli, ljubki grièek, ki je zdaj brez imena, predniki naši pa so ga zvali Bratovska gomila. Ves zamaknjen je upiral od tod svoje oèi v blešèeèo se zgrado, v kateri je živela nežna Milka, ki je ganila pesniku srce z dražestno svojo milino in nedolžnostjo, ko je bila dopolnila komaj petnajsto leto. Z goreèo dušo ji je prepeval v noèni tišini: "Luna sije..." in še marsikatero drugo slovensko, hrvaško in rusko podoknico in pohvalnico. Minila je ura za uro, on pa se kar ni mogel loèiti iz obližja sladke ljubimke. Legel je naposled pod košato drevje, ki je obraslo vrhunec Bratovske gomile, delaje prijazno hladnico. Tu je poèival vtopljen v radostne misli in predrzne osnove, dokler ga je zaèel premagovati vsemogoèni spanec. Toliko da je bil zadremal se mu dotakne roke lièna miška in ga pozdravi: "Dobrodošel, preljubi pevec! Ali si mi prinesel kaj odpustka, da bom pogostila z njim svoje laène mladièke?" Hudolin se nasmehne, seže v žep in ji pomoli polno pest slašèic, ki jih je kupil pri Sv. Roku. Miška ga prelepo zahvali in mu veli: "Ker si ti obdaril mene tako obilno, bi bilo jako grdo, da ne bi razveselila tudi jaz tebe. Za povraèilo ti povem staro zgodbo, ki ti utegne veliko veliko koristiti in osreèiti vse tvoje življenje. Poslušaj me pazljivo in ne zametuj mojih besed èeprav so mišje." Zgovorna živalca se usekne, obriše, odkašlja, pljune in se zopet obriše, po tem tudi mnogim inim sloveèim govornikom priljubljenem in navadnem uvodu pa jame pripovedovati tole in takole:

Pred štirimi in tremi stoletji se je životarilo tožno in težko v slovenski domovini. Divji Turèin jo je hodil malone vsako leto požigat in pustošit. Gospoda so se zapirali v svoje trdne gradove, katerih sovražnik ni mogel lahko ustrahovati, ubogi kmetiè pa ni imel nikjer in od nikogar ni zavetja ni pomoèi. Slabièi in plašljivci so se skrivali v brlogih ali bežali v daljne kraje, junaki pa se zatekali na višave k božjim vežam in branili v svojih taborih do zadnje kaplje rod in sveto vero svojo. Mnogi so popadali na borišèih, druge so polovili Turki in jih gnali s sabo v kruto, dosmrtno sužnost. Ali èesto sta pomogla Slovencem Bog in sreèa, da so slavno odtirali in ugonobili besne svoje napastnike. V Krški dolini se je odlikoval z zmagovito srènostjo med vsemi vrstniki najbolj mladi korenjak Blagne, èigar dom je stal na vinogradnem bregovju pod raško cerkvijo. Z malo množico zvestih tovarišev je zaskakoval Turèina brez prestanka ponoèi in podnevi. V hudi borbi je ubil s svojo roko poveljnika sovražnih vojsk, sinu njegovega, Abdula, pa je ujel živega. Ker je bil usmiljenega srca, ga ni hotel jeèiti. Ukazal mu je, da mora stanovati na Raki, dokler ne pride zanj odkupnina.

Blagne je takrat še samoval, skoro pa si je našel ljubico Metko, ki je slovela za prvo krasotico med rojakinjami. Dogovorila sta se, da se bosta poroèila precej, ko odidejo Turki in potihne vojni hrup. Zgodilo pa se je, da se je zaljubil v Metko tudi zali Abdul. Ona se ni mislila izneveriti Blagnetu, itak se ji je tako prikupila lepota Abdulova, da je bleknila èudne besede: "Meni je jako žal in škoda je brhkega mladenièa, da je Turèin. Ko bi bil naše vere, ne bi se ga branilo nobeno dekle in sam Bog ve, èe ne bi premotil tudi mene." Blagne se je silno ustrašil te pohvale: dal je Abdulu prostost in ga odpravil domov brez odkupnine. Spremil ga je sam do prve turške straže. Vrnivši se, se je pozakonil z Metko brez odlaganja in je živel z njo v neskaljenem miru in kršèanski ljubezni in slogi do smrti. To dokazuje, da je bil on ne le junak, ampak tudi jako previden in razumen mož.

Vrtoglavi Abdul pa se nikakor ni mogel spametovati. V razkošni svoji palaèi na Turškem je premišljeval in snoval neprenehoma, kako bi se mašèeval Blagnetu in mu ugrabil drago ženo. Minilo je deset, dvajset in še veè let, po brezumni njegovi glavi pa je rojila še vedno slovenska Metka. Nikdar se ni domislil, da je njena izredna krasota že davno zvenela in da je grozno smešno za vsakega junaka, èe ljubi starikasto babelo. Abdul ni dokazal o nobeni priliki velike bojne spretnosti in umetnosti, ali pomogla sta mu imenitni rod in bogastvo, da ga je povzdignil turški cesar za vodnika vojski, katero je poslal na Slovensko. Dosti bolj nego ta nezaslužena èast ga je mikala nada, da se mu izpolni zdaj neskonèno hrepenenje strastno ljubeèega srca. Neudržno so se valile turške drhali proti Kolpi in Savi. Abdul pa je dejal: "To bi bila sramota, ko bi se polastil Metke z mnogobrojno vojsko. Zapleniti jo hoèem sam brez pomoènikov, Blagne naj se uveri, da se ne bojim ni njega ni njegove svojati."

Pustivši svoje vojake, je jahal po bliskovo èez ravno polje proti Raki.

Blagne je delal s sinovi in družino v vinogradu, doma sta mu bili samo žena in dekla, da pripravita južino in poskrbita za živino.

Abdul prijezdi naravnost v vežo in vpraša osorno: "Kje je Blagneška?"

Ona veli: "Tukaj pred vami. Kaj mi boste povedali?"

Abdul ostrmi, da mu zastane sapa. Èas, bolezni in brige so bile Blagnetovo ženo jako posušile in nagrbanèile. Porodila je možu veè hèerá in tri krepke sinove, ki so bili že vsi odrasli junaki. Na nji ni bilo seveda ni sledu nekdanji brhkosti. Obraz so ji opisali mozolji in pege, kazile so ga tudi precej debele bradavice, ki so ji èepele ob nosu in nad oèmi.

Turèin zagrmi srdito: "Kaj taka nagrada me je èakala za mojo dolgo ljubezen in zvestobo?! Te prevare ne morem ti oprostiti, nakazna baba!"

Ob teh besedah izdere sabljo, da bi jo posekal. Blagneèka pograbi burkle, dekla pa tolkaè in Slovenki sta se zakadili brez strahu na divjajoèega Turèina. Udrihali, klestili in mlatili sta njega in konja, kakor bi padala suha toèa. Abdul v nizki veži ni mogel vihteti sablje, preplašeni konj pa se mu je vrtil, kakor bi plesal, naposled je našel vežna vrata in planil na dvorišèe. Bojni kriè Blagnetovih žensk dvigne vso vas na obrambo. Turški poveljnik uvidi, da se je nemogoèe vojskovati s toliko silo, in pobegne brez ozira proti Savi. Spotoma je strašno z zobmi škripal in klel ter se zarotil, da ne bo miroval, dokler ne nalovi in ne dovede na svoj dom devetindevetdeset najlepših slovenskih devic za nadomestilo grdobe Metke.

Brzo se razve po vsi deželi novica, da so prilomastili vanjo zopet krvoloèni Turki. Blagne gre nabirat èrno vojsko na gornjo Krko, na Temenico in Mirno, njegovi sinovi pa sklièejo bližnje Poljance, Hribce in Podgorce in zaèno po oèetovem napotku ustavljati in prijemati sovražnike, danes od spredaj, jutri od zadaj ali pa tudi od vseh strani in koncev obenem. Bili so se tako junaško in uspešno, da je prešel ves mesec, preden so mogli predreti Turki iz Posavja do Kostanjevice. Blizu tega mesta se je vnela kratka, ali trda bitev, v kateri je pocepalo veè stotin sovražnikov.

Kristjani ni ta pot niso bili premagani, ali izgubili so mnoge vrle tovariše in tudi vse tri Blagnetove sinove. Po tej nezgodi so se umaknili na Šentjernej. Trupla slavnih vitezov Blagnetov so vzeli s sabo, jih položili v železne krste in zagrebli jokaje z najveèjo èastjo in sveèanostjo na prelepi loki pod Tolstim vrhom. Na grob so jim nasuli visok sklad zemlje, na kateri so navalili nekoliko težkih skal, te skale pa so pokrili zopet z debelo plastjo èrne, rodovitne prsti. Tako je postal precej velik, okrogel griè, na katerem so posadili prijatelji rajnkih junakov vsakovrstnega žlahtnega cvetlièja in gosto vrsto hostnega in vrtnega drevja. Ta brežuljek je dobil ime "Bratovska gomila" v veèen spomin, da leže pod njim trije plemeniti ...

  • Libri.it

  • Libri.it